Spomini in ljubezni

Najdene, nejprej spravljene, potem založene in na na koncu pozabljene oblekice, cunje, oblačila otrok iz časov, ko so bili še otroci, so izpljunile spomine v solzne oči. Spodbudile so prekratek film o sreči, igri, otroštvu, mladosti, kadre joka in smeha, sekvence ljubezni. Ki jo da samo otrok, tvoj potomec, tvoja kri, geni, tvoj smisel. Strgane hlače so preblisk. Padec s kolesom, kri, objem...kapica z rožico seka z jagodami po celem obrazu, vohuni za premajhnim vrtcem, poljublja babico... knjiga, ki še komaj drži liste zgodovine, vpije aza!!!aza!!!aza!!!,  krčevito lepi zbledelo sliko vaze, ne dovoli meta v smeti...in še...in še...

Zguncani kavč je vonj po plenicah zaudaril po starem. Strgani robovi niso več znak nagajivosti. Zavržen spomin, nikoli pozabljena pravljica.

Čas zavedanja, pravzaprav neke vrste prebujenja, da se cikel življenja obrača navzdol. Iz počasne, nezavedne hoje je, sam ne vem kdaj, prešel v prehiter tek, dir, proti svojemu koncu, proti miniljivosti. Vlaku so se pokvarile zavore. Užitke lepe pokrajine menja strah pred iztrijanjem.

Druge cunje, drugi kavči, novi klobuki, drugačen smeh. Nič več brezbrižnosti. Edino še ljubezen ostaja. Tista pristna, nikoli pojemajoča sila, ki v vseh črnih luknjah pokaže ZAKAJ!!!

Kolko ljubezni premorem?

Je katera večja od druge?

Ne vem. Nimam pojma.

Samo čutim. Dregetam. Za vsako posebaj!