Po senenem nahodu, depresiji in vročem, vročem poletju, boleče razpoke, ki so pokazale poškodovane korenine, osvežuje občasni dež. Z dežjem se topijo hranila. Pognale bodo nove. V preplet starim. Preživelim in odmrlim.
Mesece brez spanja počasi menjajo sanje pričakujočega potovanja. Ista knjiga, ista zgodba, 7. poglavje. Ko odvržem majico spremljevalca, se zavijem v puhovko.
Čez en teden bom stal pod Akropolo, ob strani moje ultramaratonke, pazeč, da odsanja REM, da se nepoškodovana zbudi v Sparti.
Dajati, razdajati, pomoč. Kot povsod, pretiravanje pelje v bolezen.
Sprejemati pomoč, umetnost med kdaj, zakaj in koliko, da ne presekaš niti Biti.
Brez obeh ne gre.
Ni komentarjev:
Objavite komentar