Dragi Modri in podobni...
Ko te nevidna sila, ketere pomen ti je v življenje parazitsko zajedel "požrešno bakterijo" , brez katere tako ali tako ne gre (pa naivno misliš da ja), da gloda korenine, da vsako jutro čutiš veneti liste, celo odmirat veje, pozabiš da sonce sije za fotosintezo. Za zeleno mašino. Boriš se za koreninski sistem. Črpaš kapljice, odmiraš, poganjaš. Poganjati, poganjati, živeti... ti kljuva v obloženi lobanji. Tudi ko ne razmišljaš, ko ti "dol visi", ko spiš, ješ, ljubiš, pleveš, oblikuješ... Črpaš kapljice vode, znoja in krvi.
Takrat pozabiš na internet, prijateje (prijatelji so, ki zavohajo dim), sonce, Aljasko, glasbo... Na Vse smisle, ki si jih naivno gojil iz mladosti, katerim si verjel, za katere si dihal. Ker si pozabil, da si vržen v sistem preživetja, kamor krutost zahaja, nevidna zaradi tvojega mižanja, podnevi in ponoči. S polno košaro bacilov, bakterij in ostalih sesov.
Predolgo se zanašaš na svojo "moč", na nesmrtne ideale, na BIO program. Namesto da bi uporabil protiSTRUP, da bi vzel šprico, da bi....
Da bi se prilagodil.
Ker sam, če pač nisi tak, ne znaš, ne zmoreš zapirati vrat ter oken nevednosti. Ne podnevi, ko ti črne informacije (in bogami tudi vsem Vam) iz sodobnih komunikacij non-stop servirajo črne scenarije, kamo li ponoči. Ko ne moreš spat.
Takrat se trudiš dihat. V barvah. Če se le da.
Zato ne pišem.
Ne morem.
A zakaj?
Poskušam dihat.
Življenje je kurba. Če ga hočeš živeti, moraš, enostavno MORAŠ, bit kurbir.
Raje
7 komentarjev:
Perpetuum mobile
Dan se vleče in spotika
ob oblake.
Cefrajo se na krpe
in mu legajo na oči.
Zaman išče niti sončne preje,
za katero bi se ujel.
Noge so težke
v visokih ribiških škornjih,
ki lovijo ravnotežje
v poskočnih brzicah.
Nekako prileze do vrat večera.
Skozi kalejdoskop
pogleda soncu v hrbet
in na dvorišču mesečine
leže v zvezdni prah,
ki mu vsakič znova pripoveduje
o novi priložnosti
z zvezdo danico.
v čem je problem ?
se strinjam
Težko je verjeti, da (predvsemčrne)misli pogojuje tudi pomanjkanje nečesa v telesu. In da telo boli od tega tudi. Za hormone sem ti rekla, poskusi. Jaz sem v teh dneh čisto na dnu, obljubim, da bodo hormoni prvo, kar bom porihtala, potem gremo pa naprej! Samo se nič ne naredi, podere pa. :-))) Drži se, nisi sam!!
mogoče pa morate prebrati blog od Ruth, tam je veliko pozitivne energije...:)
ema
Raje dihaj, vzdrži, ne pusti, da te toktakih misli in krutega lajfa odnese...
Barbara
Raje, take stvari morajo na pesem.si
:)
lidija
Objavite komentar