Omet

Iz razgubanega pročelja kaotične zavesti, počasi, enakomerno odpada omet. V petdestih letih ga je načelo. Poznajo se udarci časa. Odznotraj in odzunaj. Porušena struktura materila, predvsem najpomembnejše komponente - veziva, ni več elastična. Izgublja se moč oprijema. Ponekod krhka, vse bolj razpokana, nekoč tako gladka in sijoča ravna ploskev, na kateri so se po obdobjih dozorevanja menjavale slike, nasmejane, zafrustrirane, sijoče, optimistične, vprašujoče, izrazne ( to vedno ), črno bele, športne..., tako različne, pa vedno moje, vedno postavljene v isti okvir, ni več gladka ploskev. Sem ter tja se mi zazdi, da je še vedno sijoča.
Včasih, včasih so dnevi, ko ne odpade ni koščka celote. Imam občutek, da je krhkost le navidezna. Potem drugič, lahko že naslednji trenutek, črtice postaenjo zevajoče globeli. Drgetajoč buljim vase ali pa me prime, da bi s staro zaprašeno kelo zamešal iz izkušenj, spoznanj, intuicije in skrbno izbranih zrn odločitev sestavljeno malto. Jo natančno vlil v luknje, reže in vsakršno špranjico. Kot me prime, me tudi mine. Ker nima smisla. Prekrivanje je prikrivanje. Je pesek v oči.
Zavedam se časa. Časa ki dela in potem taisti, celi rane. Stara nevidna enakomerna jeba. Na vseh fasdah. Ne samo na moji. Zato se ne obremenjujem z navideznim stanjem razpadanja, z izgledom. Uživam v njeni unikatnosti. V vedenju, da samo jaz, jaz in nihče drug, vem kdaj, kako in zakaj ( predvsem zakaj ) je katera poka, poč, luknja, vdolbina ali samo drobna praska nastala. Z namenom.

Ham-sa.