Stres, odgovornost in delo sta mi spremenila bioritem.
Iz skoraj nič spanja, do spanja do jutra.
Zbujal sem se ob štirih, vedno, najkasneje ob petih. Sedaj ob šestih, pol sedmih, strmim v ogledalo in se sprašujem... Sem to jaz?
.JPG)
Ponoči sem sanjal.
Utrujen sem. Ne pogrešam Aljaske! Ne oziram se na zamujene sončne vzhode, na bonsaje, na nič!!!
Hočem spat!
p.s.: v času depresije sem spal...no, nisem spal.
N A D O K N A D I !
Vsi imamo svoje meje!
P.S.2.: ne jih prečkat!!!
1 komentar:
Oooo, Raje, nič ni lepšega kot zjutraj spati. Moj bioritem je od nekdaj tak, da dan potegnem v noč. In potem zjutraj spiiiimmmm. Mmmmm, to je lepo biti v toplih rjuhah, pogledati na uro in spati še. Vmes oddajati sanje, a samo včasih, ker to je tudi nemir. Zamujeni sončni vzhodi? Ja in? Važno je poslušati sebe in početi to, kar ti paše. (ok ok ok plus skrb za familijo pa to, itak :)). Čau! Aja, pa pohvale, vsa čast, za delo na Pokljuki!
Objavite komentar