Aljaska 2003; 4. del

Tenana - Ruby, 200 km ( in več)

Ob petih zjutraj je prijetnih -12C, le sneg je mehak. To pomeni, da bodo kolesarji, ki so pridobili dva do tri dni prednosti, kolesa vlekli za ušesa.
Eh Rok, ne vem še, ali ti privoščim, ali se mi smiliš?
Gre počasi in spredaj mora biti še slabše, kajti v Rubyu ni niti še organizatorja z motornimi sanmi.

Načrtujeva, da bova dvakrat bivakirala, tretjo noč pa po trojni večerji spala v postelji.
Stuširana in skulirana.
Matr bo fajn!

Prvi dan narediva okoli 70 kilometrov. Ujame naju Tom, američan, bivši Tjulenj ameriške vojske. Z dvajsetimi kilogrami na pulki nama parira z lahkoto in nasmeškom. Če je pa tukaj kaj za smejat....?
Popoldan začne senžiti in temperatura je le malo pod lediščem.
Tik pred nočjo se na desnem bregu reke nekaj sveti. Ne me jebat, koča! To je noro. Nepričakovano razkošje v točno pravem času.
Pred kočo sedi Eskim na motornih saneh s pivom v roki.
" Bi radi prespali na toplem?"
"..še prašaš ejga.."
" 50 dolarjev vsak, pa boste."
Gorenjska škrtost in volja specialca tu izgubijo svoj smisel. Z veseljem plačamo.
V koči sta že dva kolesarja, na pogled mrtva. Spita kot ubita. Nekaj podobnega peči oddaja toploto zanemarjenemu prostoru 4 krat 5 metrov, polnemu smeti, brez miz in postelj. Luksuz.
Skuhava si večerjo, makaroni iz konzerve, narediva si 3 litre vode iz snega in seveda mrkneva v blažen spanec.

Do jutra se je nabralo še šest kameradov. Eden, zadnji, je proti zori vstopil, debelo pogledal, se rahlo nasmehnil in kot snop padel v sanje. Samo smrčanje je izdajalo, da je še živ.
Seveda, kar ni pošteno, razen nas prvih, nihče ni plačal za udobje.

Ponoči zapade pol metra snega. In še ga mede. Z Branetom se odločiva, da greva naprej. A po eni uri tavanja v snegu, kjer nisva videla niti par metrov pred nosom, se strinjava, da je nesmiselno in prenevarno. Koča je le koča. Komaj najdeva pot nazaj.
Treba bo počakati da preneha sneženje in upati, da se kdo od domačinov odločil peljati v Ruby.
Ležimo in premišljujemo. Vsak ima hrane za približno štiri dni. Je treba šparat. Zato samo kdaj pa kdaj slišiš hrustanje, ponavadi oreščkov, čokolade, prepečenca in podobno. Nič konkretnega. Naprej zna biti še huda jeba. Kdo ve koliko dni je do Rubya, kakšno bo vreme..?
Čez dan se nam pridružita še dva Italijana, Še vedno sneži kot za stavo. Zvečer jih pride še pet. Smo kot sardine v konzervi. Eden čez drugega. Smrdimo, smrčimo in prdimo. Pa kaj? Če ne bi bilo te koče bi se vsak po svoje tresli v svojih šotorčkih, razkropljeni po mogočenem Yukonu.

Naslednj dan se sneženje začne umirjati. Dopoldan se končno na motornih saneh pripelje domačin iz Tenane. Pove da že cel dan rešuje sotrpine in jih prevaža v Tenano. Sedaj gre, čeprav ne ve zakaj nam pomaga, v Ruby, da bomo lažje in varneje spravili svoje riti na toplo. Damo mu vsak po 5 dolarjev in stric je videti zadovoljen.

Sneg se je spremenil v dež. Vsekakor bolje kot minus 40C. In s smučami sva tokrat v prednosti midva.

Yukon je neskončen. Tako  po dolžini, širini in po dolgočasju. Levi breg, desni breg in otoki. Nikoli konca.
Ob devetih zvečer, mokra kot cucka, postavljava bivak šotora in preklinjava dež.! Jebeš tako Aljasko

Ko si kuhava juho, začnejo padati debele snežinke. Benti, če ga spet pade pol metra, prideva v Ruby spomladi. Ležeč na trebuhu, plavajoč na vodi!
Branetu crkne še kuhalnik.
Ponoči se okrepi veter in temperatura pade na minus 25C. Spalka je mokra, jutra pa noče in noče biti.

Še v temi se premražena, mokra in nenaspana skobacava iz šotorčkov in probava čimhitreje naprej. Pospravljava opremo in vse je en sam led. Na žalost tudi Branetovi prsti. Ne more jih ogreti in ne more držati palic.

Ob devetih zjutraj se veter umiri in malce ogreje. Ker vsako mažo na smučeh led pobere, ali pa je sneg tako počasen, da je vsak korak čista muka, hoče Brane naprej peš. Jaz sem za smučanje mučenje. Nekaj časa se prepirava. Zagotavljam mu da bova s smučmi hitrejša, njega skrbijo prsti. Grem naprej. Prej pridem v Ruby, bolje bo.

Po uri samostojnega mučenja se razvije vihar. Veter in sneg, kar naenkrat. Kje je naprej, kje zgoraj, spodaj..??? Kako dihati? Vsakih nekaj minut se spustim na kolena, da me ne odpihne. Diham kot dvoživka. Malo na kisik, malo na sneg. V mislih sem doma, na toplem v objemu mojih. To so trenutki, ko spožnaš kaj ti v življenju največ pomeni! Kako jasno in enostavno.

Tri ure Omega stanja. Kot je prišlo, je tudi odšlo. Puf. Nebo se je zjasnilo, ohladilo na minus 30 in pripeljali so se možje na motornih saneh. Pomahali so. In za seboj pustili čudovito sled do Rubya.

Popoldan zaslišim grmenje ob jasnem dnevu. Halucinacije? Ne, helikopter Apach se počasi bliža in spušča. Vidim kopilota ki mi kaže palec. Vrnem ga. Odleti naprej. Zgleda da nas pogrešajo.

Ženem naprej. Še ena noč pri teh temperaturah in mokrih cunjah na Yukonu - ne hvala.
Kje je Brane, kaj je z negovimi prsti, nima kuhalnika...???

Proti večeru  iz smeri Rubya pridrvi domačin. Vpraša če je vse OK, če kaj rabim. Samo vode, vode. Zmanjkalo mi je bencina, da bi topil sneg, pil nisem že pet ur. Dehidriran na beli, zmznjeni vodi. Žal ne v pravi obliki. Nima je. A frajer se odpelje nazaj in in čez eno uro mi prinese plastenko ledene vode. Noče denarja, moje solze so mu dovolj. Objameva se in vem, da bom spal na toplem.

Ruby me pričaka po sončnem zahodu. Najprej poiščem zdravnika in mu povem, da me skrbi za prijatelja zaradi pomrznjenih prstov.
Nesebično se mu odpelje nasproti in mu direktno pove da trenutno črni prsti lahko odpadejo. Naj se odloči, ali prsti ali tekma? Ni dileme.

Moji gležnji so kot rokometne žoge. Žuljev na pretek. Spet B&B, toplota in hrana. Zato naslednji dan počivam, hodim kot senca  in razmišljam kako daleč je še do Noma!? 480 kilometrov je za mano. Pred mano pa....