B&B - Bad and Breakfast. V Rubyu, ob Yukonu, na Aljaski.
Toplota, toplina, hrana, wc, tuš ... in nekaj sotrpinov.
Sedimo in ležimo po tleh. In seveda modrujemo, si pripovedujemo zgodbe. Kdo je bolj najebal kajpak ni mogoče ugotoviti. Brane sto posto, ostali pa 99 posto. Ob pivu se vsi strinjamo da je tako.
Tudi Rok je tu.
Rok je še z dvema kolesarjema v snežnem metežu prejšnje etape našel v gozdu ob obali bajto. Vilo. Lesen objekt rešitve. Ker je bil seveda zaklenjen, so zaradi izčrpanosti enostavno vlomili. Notri pa:
kamin, drva, hrana...in so se gostili dva dni. Dokler ni že prej omenjeni motorni sankač vsaj delno utrdil poti naprej. V Galeni so našli lastnika, ki je sprejel opravičilo in kar nekaj dolarjev.
Ližemo si rane in vse manj nas je, ki razmišljamo o Nomu. Letos je jeba. Želimo si pa vsaj do Galene, uradnega cilja "ta kratke" (580 km) variante. Še samo 100 kilometrov. To pa bomo, pa če po vseh štirih.
Brane pa tiho, z že črnimi prsti, pije pivo in toči nevidne solze. Hudo nam je, a kaj hočemo. Tudi če mi jokamo, ne bo drugače. Gremo naprej.
Rok zajaha bicikel še pred večerom. Se vidiva v Galeni, in adijo.
Sam komaj hodim. Žulji in natrgana ahilova tetiva me prilepljajo na zaključek. Gorenjska trma me pa vzdiguje naprej. Ta zmaga.
Ob pol dveh ponoči stopim iz toplega zavetja v minus 35 stopinj mrzlo, od boga pobarvano ( beri Aurora Boeralis ) noč. Občutek imam, da me je nekdo z odprto zamrzovalno skrinjo treščil v premalo zaščiteno in utrujeno telo. Trd in zmrznjen se spustim proti reki. In fuknem ko mamba. Na koncu je ovinek na desno, ki ga prezebla čutila ne zaznajo. Petindvajset kilogramov na pulki doda še svoje. Aurora izgine in vidim samo še Mali voz. Na njem se peljem domov. Resno me je zmanjkalo. Mati zima pa me strese v realnost. Šklepetajoči zobje me zbudijo in ob vseh kletvicah, ki jih poznam, preverjam kosti ter opremo. Nič. Vse celo.
Jebi ga. Treba naprej.
Po dvajsetim minutah pospešenega teka se ogrejem in spet uživam v risanki na nebu. Po dveh urah se zadovoljno ozrem nazaj in... ne me jebat, še vedno vidim luči Rubya. A sem sploh kaj napredoval? Seveda, ampak Yukon je jebeno mogočna reka. Pa jebeno dolga, jebena reka!
Pa pride jutro, zaspanost, žeja, lahkota. Bolečina v ahilovi se stopnjuje..., pa se vseeno smejim, se pogovarjam s seboj, naglas, pojem, preklinjam...skratka, počutim se dobro, za svojih 41 let!!
Bolečino odganjam s pozitivnimi mislimi. Hvala dr. Matej Tušak, specialist za glavo v kritičnih trenutkih!
Kilometri pa se takooooooooo vlečejo. Ko veš, da je to zadnji dan, da bo potem vse kukulele, je vse še daljše. Vleče se do zore. Rok in Brane (prepeljali so ga z motornimi sanmi) me pričakata na obali in v solzah se objamemo tuleč:
" A smo, al nismo?"
Še danes se sprašujemo.
Po svoje smo.
Po svoje pa tudi ne.
In ta NE, me je na Aljasko povlekel še šestkrat!
In sanjam jo še danes. Aljaska je v meni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar