Klic kolega , ki ve pri katerih stvareh se mi poviša pulz, je vse načrte za včerajšnji dan postavil na glavo. Tokrat brez preklinjanja. Nekje, ob stoletni hiši, sredi starega mestnega jedra, so stoletni pušpani nekomu postali odveč. Z Andrejem, specialistom za izkopavanje urbanih jamadorijev, sva celo dopoldne rezala, štihala, kopala. Pffff, saj to ni res :)
In tako petinštiridestkrat.
Tomažev šesti čut o pravem času na pravem mestu je bil uporabljen v obojestransko zadovoljstvo.
Debate o popolnosti, sreči, bodočnosti, opcijah je pregnala noč.
Na njivi, začasno zakopani, pa čakajo starčki na novo življenje.Mene pa boli zapestje. Kako bi me šele srce, če bi ta zaklad ležal nekje na odpadu. Matjaž, rešil si 45 življenj, enega, prvazaprav dva, pa prijetno razdrmal. Hvala!
