Bor in brin

Dva nova. Bor izza vogala ...

In brin Juniperus sabina - iz Italije. Temu se reče izkoriščen dopust. Rastel je na 1700 m.n.v.

Če pa pogledaš tole, je tale brin star ene 2100 let!? Po Pallovo. Ta ga pa butne, al pa ...

MACESNI pa POČASI že RUMENIJO.

Jamadori 3

Najti mojstrovine, ki jih je v več kot 100 letih obdelala mati narava, primerne za bonsaje, so pohodi, je sreča, je delo. In ko jih najdeš, je treba počakat, da adrenalinski učinek mine. Za uresničitev vizije je najvažnejša strpnost.
Z Mihom sva z zavorami božala, predvsem od spodaj, tri zaklade.



Nekaj pa je bilo že na pladnju.
In skrb številka 2 nastopa doma.
Vsakodnevna skrb. Meditacija.

Jamadori 1/08

Takle mamo. Zaenkrat.

Jamadori Kaflein

Gaber; višina 100 cm, teža 60 kg
Rdeči bor; tanuki

Velikost je prava, oba pa čakata jesen in pomlad, da se pokažeta v vsej veličini.

Včeraj

Včeraj, danes, jutri. Ali pa nikoli. Odvisno kaj, kje, kdaj in predvsem zakaj.

Glog

Ker se pomlad prebuja, se čas jamadorijev začasno poslavlja. Vsaj v dolinah. Z Andrejem sva preklinjajoč, umazana, rahlo krvava, rezala ,reševala korenine, odmetavala kamenje, brskala in po malo manj kot dveh urah - uspela.

Nebarij: ohoho, višina ohoho minus 20 cm Prva faza je obetajoča. S pomočjo matere narave in vsakodnevno nego upam na najboljše.

Ven, v naravo

Nimam obstoja v pisarni. Prioritete inside so prešibke. Manjka mi neskončnosti in gibanja. Nedeljo uporabim za nedeljo. Hoja, hoja, hoja. Po dežju, z namenom. S ciljem. Vračam se mirnejši, umazano moker, bogatejši za tri jamadorije, gloge.

Petek in sobota sta bila lovljenje časa. Vmes je azeleja dobila aloksiran objem.

Takole je bila videti v začetku lanske jeseni:

Takole novembra:
In danes:
Še par let in bo postala bonsaj. Maja pa bo cvetela, cvetela...

Pozna jesen

Mrzlo jutro mi je po žilah pognalo kri. Včerajšnje Ruthino pohajkovanje http://www.misti.si/ruth/2007/11/dan-za-ogled-smuarskih-terenov.html je dodatno narekovalo beg v gore. Vsi vrhovi so bili v oblakih, zato sem se odločil za sredogorje. Pohajkovanje po brezpotjih. Iskanje sebe in, seveda ne bi bil jaz, jamdorijev.
Ko sem gozdove pustil za sabo, so oblaki izginili. Z gora in iz glave.
Našel sem tišino in speče ruševje. Vrnem se drugo leto.
In našel sem smreko. Z odrezanim vrhom. Na sumu imam Aleša (tole zna bit njegov teren). Za njegove pojme je sicer preveč batina, a je žmohtna. No Aleš (ali kdorkoli), če je tvoja, povej, da drugo leto ne bo slabe volje.
Robe je dovolj za oba.
Tudi Stol je snel kapo in nekam sramežljivo sončil čelo.

Presenetil sem gamse. Diku se je skoraj zmešalo. Dik na špagi, gamsi varni.

Obhodil sem področje z rdečimi bori. Preveliki so čudoviti. Manjši pa... A postajam izbirčen?
V skalovje ujeta mala, ampak stara smreka.
Stol pa postaja mogočen. Vabilo sprejeto.

Med potjo nazaj sem obiskal gozd črnih borov - Pinus nigra 'Austriaca'. Kot bi ne sedli v to okolje. Kraljujejo na majhnem območju. Njihov habitus je nekaj posebnega, neznačilnega za gorske razmere. Tu si je narava delala prostor za oddih s pridihom na Afriko. Ali pa mogoče na morje?

Razvejani so v popolnost. Brez žic, brez obrezovanja. Vredno posnemanja!
Če bom nekoč razstavil nekaj podobnega, bodo kritike o slogu na prvem mestu. Takrat pokažem te slike. Kdo pa si upa kritizirat mater naravo. Mater ejga.
Izbranka.

Izbranec.
Izbranček.
In duši ter telesu je bilo zadoščeno.