Pozna jesen

Mrzlo jutro mi je po žilah pognalo kri. Včerajšnje Ruthino pohajkovanje http://www.misti.si/ruth/2007/11/dan-za-ogled-smuarskih-terenov.html je dodatno narekovalo beg v gore. Vsi vrhovi so bili v oblakih, zato sem se odločil za sredogorje. Pohajkovanje po brezpotjih. Iskanje sebe in, seveda ne bi bil jaz, jamdorijev.
Ko sem gozdove pustil za sabo, so oblaki izginili. Z gora in iz glave.
Našel sem tišino in speče ruševje. Vrnem se drugo leto.
In našel sem smreko. Z odrezanim vrhom. Na sumu imam Aleša (tole zna bit njegov teren). Za njegove pojme je sicer preveč batina, a je žmohtna. No Aleš (ali kdorkoli), če je tvoja, povej, da drugo leto ne bo slabe volje.
Robe je dovolj za oba.
Tudi Stol je snel kapo in nekam sramežljivo sončil čelo.

Presenetil sem gamse. Diku se je skoraj zmešalo. Dik na špagi, gamsi varni.

Obhodil sem področje z rdečimi bori. Preveliki so čudoviti. Manjši pa... A postajam izbirčen?
V skalovje ujeta mala, ampak stara smreka.
Stol pa postaja mogočen. Vabilo sprejeto.

Med potjo nazaj sem obiskal gozd črnih borov - Pinus nigra 'Austriaca'. Kot bi ne sedli v to okolje. Kraljujejo na majhnem območju. Njihov habitus je nekaj posebnega, neznačilnega za gorske razmere. Tu si je narava delala prostor za oddih s pridihom na Afriko. Ali pa mogoče na morje?

Razvejani so v popolnost. Brez žic, brez obrezovanja. Vredno posnemanja!
Če bom nekoč razstavil nekaj podobnega, bodo kritike o slogu na prvem mestu. Takrat pokažem te slike. Kdo pa si upa kritizirat mater naravo. Mater ejga.
Izbranka.

Izbranec.
Izbranček.
In duši ter telesu je bilo zadoščeno.