Oprimki

Ko pride v glavo stanje, ki zgleda takole:
iščem oprimke v prihodnosti. Take čisto majhne, ali malo večje...



So. Še več, veliko več jih je. Na srečo.

Kot odtrgan pes...

Zapostavljeni Jaz je zbežal. Veriga in vreme sta bila prešibka. Vsako leto sem ob prvem snegu v gorah zviznu tja gor in spustil otroka na plano. Sneg je moj medij.
Letos pa...delo, natrgane vezi v gležnju, dež, čas ki ga ni, leta??? Ma ja, izgovori. Danes je Egon dobil svoje.

Ko pa sem že v hribih, pa nedelja je, pa...tud tu ne morem iz svoje kože.



Aleš in Miha! Sej vem kaj zdej mislita. Še vedno velja!

kot Bauhaus, na primer

Takole. Sobni, notranji"bonsaji" so preurejeni in pripravljeni na odhod v Vaša stanovanja. Prijatelj mi je dejal, da sem jih zrihtal skoraj tako kot jih imajo v Bauhausu!


Če pa daste kaj na prihajajoče praznike pa imam tudi krizanteme

in buče za čarovnice. Ajd čao!

op.p.: to nisem jest. Niti kdo drug. Podobnost je zgolj naključna.

Petek

Sedenje za računalnikom, med številkami do teme je pogojevalo ravnovesje. Glih tolk, da bodo mogoče sanje iz binarne oblike prešle v tridemenzionalno.
Po pol ure je neugleden Ficus retusa, kao bonsaj , dobil nov videz. Pustil mi je kanček zadovoljstva. Tudi iz takega materiala se da naredit očem prijetnejše bitje. Leseno življenje. Lahko noč! Polna luna, če še ne veste.

Hinoki - 2.del

Še malo dodelave in dnevna svetloba. Mislim da ima karakter. Ostane le upanje po perfektnem nebariju. Počakam do pomladi.
V posodi bo zgledala za moj okus - nobel.
Zadnja stran tokrat ni enakovredna prednji. Na razstavi jo tako ali tako nihče ne bo gledal od zadaj.
Matr sem zadovoljen. Jini so še za dodelat. Mogoč še malo šarija...?
Ja,vem. Slikanje malo previsoko. Je platno prenizko.

Detajl - ožičena perfektna razvejanost.
Detajl - pogled z vrha
In še vrh.

Popolna ni, vsekakor pa vredna nakupa (kolk je že bla?). A ima kdo idejo kakšna posoda bi ji odgovarjala?

Hinoki - 1.del

Vsaka zgodba ima nekje svoj začetek. Tale o Hinoki cipresi - Chamaecyparis obtusi, se je začela takole na letošnji Ginkgo razstavi. Med dvodevnim ogledovanjem sprejemaš signale. Nekatera drevesa močno privlačijo. Na žalost po večini tista, ki jim omejen prostor denarnice ne dovoli selitve na jug. A ob taki izbiri se vseeno najde drevo, ki sede v srce in tudi žep. Doma je sledilo čiščenje, obrezovanje suhih in napačno rastočih vej...
in brskanje, iskanje nebarija. Posoda je en sam koreninski sistem. Šele ob presajanju spomladi bo vidno kaj skriva pod površjem.
Sledi mesec in pol opazovanja. Obračnje, nagibanje, upogibanje...Skice v glavi se menjavajo. Izločam jih in dodajam. Dokler ne ostane ena sama. Čas za akcijo.

Predpriprava : odstrani odvečne veje

Priprava : do pomaldi v večjem loncu. Zaradi linije in boljše zaščite korenin. Izsušitev, čeprav kratkotrajna, pomeni odmiranje vej.

Potem je potrebno počakat. Na dan, trenutek, kot bi rekel prijatelj Tomaž - da te gora pokliče.

Včerajšnje pisarniško dopoldne je izčrpalo moj pomen. Melanholijo sem ubil z ustvarjanjem. Občutke sem prenesel na drevo.

Narobe. Drevo je preneslo občutke name!

In v tem je čar bonsajizma. Umetost in filozofija. Čista meditacija.

Mali zeleni svetovalec

No, takole je že bolje!

Lola

Amazona festiva festiva - rdečečela amazonka

Lola, ki je poletje preživela na dvorišču, se je preselila v toplejše kraje. V rastlinjaku je prijetneje, a pogreša družbo. Žalostna Lola. Razmišljam, kako ji bom pomagal.
Ko sem odhajal na Aljasko, mi je vedno zamerila. Sedaj, ko sem doma, ji posvečam premalo pozornosti.
Premalo imam pravih prijateljev. In za prijateljestvo je treba nekaj naredit!

Pinus parviflora - beli bor

Včeraj sem po dolgem času konkretno kontaktiral z bonsaji. Priprave na zimo ne smeš zamuditi. Neverjetno kakšne spremembe v štirinajstih dneh. Javorji so večinoma odvrgli liste, prav tako gabri, bukve so rumene, macesni zgoraj brez...

Že pred odhodom v Belgijo sem opazoval Pinus. Spreminjal je barvo iglic, postajale so svetlejše, nekaj preveč rumenih. Postavil sem ga v rastlinjak, da ga obvarujem pred močnimi padavinami. Nič bolje. Zato sem ga včeraj povabil v ambulanto. Iz posode, namenoma velike, je šel z lahkoto. Znak, da se v enem letu in pol koreninski sistem ni razvil kot sem pričakoval. V bistvu se sploh ni razvijal. Obilno gnojenje ga je vseskozi držalo pri življenju. Z nastopom nižjih temperatur, krajših dni in deževja, mu je volje do življenja pričelo primanjkovati. In vsega je bil kriv substrat. Nepresejan substrat. Prašni delci niso dovolili dihanja, voda je zastajala. Bori tega ne marajo.

Prirezal sem mu črne in poškodovane korenine in odrezal glavo. Tko, za ene 10 cm.

Bil je previsok. Bori so apikalno dominantne vrste, najbolj se razraščajo v vrh, zato spodnje veje ob napačni oskrbi - pinciranje, vršičkanje, obrezovanje, počasi odmirajo.
V Aleševi posodi, posajen v pravo mešanico s pravo granulacijo - Kirju, Akadama in pumice, z dodatkom borove mikorize, bo do sredine decembra pocrkljan na toplem, v rastlinjaku. Potem dva meseca na mrzlo (okoli ničle) in nato žičenje.

Tale Pinus parviflora, za razliko od večine ki so uvoženi iz japonske , ni cepljen. To mu poleg žmohta, ki ga vidim sam, daje pravo vrednost. Še pet do deset let dela in postal bo gospod.