Pinus parviflora - beli bor

Včeraj sem po dolgem času konkretno kontaktiral z bonsaji. Priprave na zimo ne smeš zamuditi. Neverjetno kakšne spremembe v štirinajstih dneh. Javorji so večinoma odvrgli liste, prav tako gabri, bukve so rumene, macesni zgoraj brez...

Že pred odhodom v Belgijo sem opazoval Pinus. Spreminjal je barvo iglic, postajale so svetlejše, nekaj preveč rumenih. Postavil sem ga v rastlinjak, da ga obvarujem pred močnimi padavinami. Nič bolje. Zato sem ga včeraj povabil v ambulanto. Iz posode, namenoma velike, je šel z lahkoto. Znak, da se v enem letu in pol koreninski sistem ni razvil kot sem pričakoval. V bistvu se sploh ni razvijal. Obilno gnojenje ga je vseskozi držalo pri življenju. Z nastopom nižjih temperatur, krajših dni in deževja, mu je volje do življenja pričelo primanjkovati. In vsega je bil kriv substrat. Nepresejan substrat. Prašni delci niso dovolili dihanja, voda je zastajala. Bori tega ne marajo.

Prirezal sem mu črne in poškodovane korenine in odrezal glavo. Tko, za ene 10 cm.

Bil je previsok. Bori so apikalno dominantne vrste, najbolj se razraščajo v vrh, zato spodnje veje ob napačni oskrbi - pinciranje, vršičkanje, obrezovanje, počasi odmirajo.
V Aleševi posodi, posajen v pravo mešanico s pravo granulacijo - Kirju, Akadama in pumice, z dodatkom borove mikorize, bo do sredine decembra pocrkljan na toplem, v rastlinjaku. Potem dva meseca na mrzlo (okoli ničle) in nato žičenje.

Tale Pinus parviflora, za razliko od večine ki so uvoženi iz japonske , ni cepljen. To mu poleg žmohta, ki ga vidim sam, daje pravo vrednost. Še pet do deset let dela in postal bo gospod.