Juniperus chinensis 'Itoigawa'

Po službi, potem, ko obvezno ni več nujno, bi bilo najbolje sedenje utopit v skledi teka skozi Grofijo. Lenoba, ki jo podpirajo nenuja in rahle poškodbe, daje prostor ustvarjanju.
Včeraj sem se odločil raziskat kaj skriva mali brin. Beatles med prebonsaji. Košata in zapuščena frizura skrivat geštel. Daje mu sicer kar všečno podobo, a striženje je nujno. Spomladi, ko bodo hormoni podivjali, sonce ne bi našlo notranjih oblin, vejice bi se začele sušiti, škoda bi bila prevelika.

Torej. Juniperus chinensis 'Itoigawa', višina 30 cm, nebarij 2 cm, starost cca15 let
Izgled okrog štirih popoldan.

Taka zaraščenost onemogoča oblikovanje kakršnekoli ideje. Zato je potrebno obilno "čiščenje".
Najprej rezanje vseh suhih, že odmrlih vejic.
Gosto, pregosto. Kje in koliko odstraniti?

Vejice, ki izraščajo navpično navzdol in navzgor, veje in vejice med dvema vejama, veje, ki niso v sorazmerju... Upoštevam pravila, upoštevam intuicijo, upoštevam drevo.

Očiščena veja. Prva faza. Dokončno jo spedenam pred žičenjem.
Malček je bil na frizerskem stolu dve uri. Orodje (tu brez pravega bonsajskega orodja NE gre) in ostanki. Kar veliko za tako majhnost.
Japonci pravijo, da se morajo med vejami spreletavati ptiči. Veter in sonce morata objeti sleherni list. Namen je dosežen.

Sedaj pa korak naprej. Bonsajizem ima svoja pravila. Držim se jih, če to dopušča drevo, če mi to veleva srce. Tu bo sigurno nekaj kompromisov. Recimo. Višina bonsaja je šestkratnik debeline nebarija. 12 centimetrov bo tu nesmiselnih. Malček ima pred seboj, upam, še dolgo življenje. Zato se bom držal drugih načel. In filinga.

Krošnja je preširoka. Prebujnost je naredila svoje. Zelenje se bohoti predvsem na koncu prerazpotegnjenih vej.

Veje so razporejene neenakomerno. S strani so praznine velike.
Z vrha zgleda perfecto. Laž.
Določiti je treba prvo vejo. Čas je, da se v glavi (skiciranje je zame izguba časa) ustvari približna končna podoba. Deblo mora biti vidno, veje bodo po žičenju poudarjale naboj (kar ga takle Japonček sploh ima).

Zaenkrat je ostalo toliko. Samo? Spodnja desna veje je gotovo še odvečna. Še bo čas,da jo ovijem ali pa odrežem. Monotonost linije debla bodo razbili džini (jini so nakazani) in šari, ki ga bom določil po čiščenju luba, ko se bo pokazalo, kje potekajo poti do krošnje.

Še malo s strani.

In ura je bila sedem zvečer. Tri ure, pa še začel nisem. Počasi pa z glavo. Pa seveda s škarjami.

Je videti, da sem ga uničil? Ma ne, po pauzi bo ITO prav luštkan. No, boljši.

Danes, jutri in do nedelje bom hobi, ki je hkrati tudi moje delo (eni imamo srečo), moja služba, zamenjal za drug hobi, ki je hkrati tudi moje delo. Na Pokljuki bom z mladimi biatlonskimi upi gradil, tako kot pri bonsajih - počas pa z andohtjo, bodoče (mogoče) šampione. Nekateri imajo žmohta več, drugi manj. Treba jih je pravočasno in pravilno "ožičit" in jim hkrati pustiti rasti.

Carpinus laxiflora

Carpinus laxiflora, gaber z značilnimi dolgimi, visečimi cvetovi
Po včerajšnjem musu v hribe, je bil današnji dan kot naročen za počitek. Za ustvarjanje. Do konca zime bo glede na število dreves, ki čakajo na preobrazbo in presajanje, takih dni še kar nekaj.
Gaber mislim razstaviti na pomladanski mednarodni razstavi v Monsu, zato je prišel na vrsto med prvimi.
Listi so svojo funkcijo opravili. Najprej fotosinteze, nato kot okras, sedaj je bil čas za čiščenje. Zajedalcem je potrebno dati čimmanj možnosti za prezimovanje. Večino je odpadla že z rahlim tresenjem, ostale so odščipnile posebne škarje za razlistanje.

Po razlistanju listavci pokažejo svojo vrednost. In tudi napake.

Deblo je bilo "okuženo" z algami. Tudi veje. Čiščenje z raznimi krtačkami mora biti opravljeno previdno, z občutkom. Trajalo je skoraj uro in pol.
Na koncu še fino strojno čiščenje.
Cesarjevo novo oblačilo:
Nebarij:
Pred žičenjem in rezanjem. Oblika brez listov je sedaj videti bolj trikotna. Spomladi bo spet drugače. Novi poganjki in listi bodo naredili čarovnijo.

Pogled z vrha. Dober, dober. Žičenje bo spet užitek. Ni vsak material dober material.
Po žičenju. Pozicioniranje vej ni zgolj estetskega pomena. Skupaj z rezanjem, redčenjem, omogočimo prehod svetlobe do notranjosti krošnje.
In na koncu:
Zadaj:

Detajl:
Nekje marca pa ga presadim v tole posodo:
Za konec pa še sestrica. Najprej polna cvetov.
In še zgodaj poleti:

Nekaj podobnega pričakujem čez dve leti. Spomladi bo zaradi letošnjih obrezovanj učinek milejši.

Stol

Zjutraj mi je pogled nenehoma uhajal na sever. Proti goram, kjer je veter vidno razmetaval snežinke. Prav do doline. Ni druge, grem poslušat zimo.
Pol ure od Valvazorjevega doma se je začelo. Sopotnik Dik (bolj zimskih kot jesenskih barv) navdušenja ni skrival.
Malo višje se nekdo napravlja. Prvi greben. Tam začnejo vetrovi igrati svojo simfonijo.
Pogled v dolino, drugačna slika.
Pa sva tu. Slikat veter? Kako?
Po Dikovih ušesih se že malo vidi.
Veter simfonijo zapisuje na skale...

Pogled proti Avstriji.Par v rdečem je obupal: "Kakšen vrh neki? Matr piha, sej ti bo psa odnesl.."

Nebeška luknja
In še zapis simfonije na ograjo. Smer - sever!
Na vrhu. Prijatelja!
A zebe? " Kot psa", pravi Dik.

Na vrhu naju je slikal mlad kolesarski up. Trening gor, trening dol. Midva pa sva tu čisto iz dugačnih razlogov.
Še en zapis.
Pa bog zliva svetlobo mimo Blejskega jezera.
Še pogled proti domu.
Ne zamenjam za morje. NIKOLI!

Barve prebujanja

Včeraj je Ruth objelo mrzlo jutro s čarobnimi barvami. Naj bom ljubosumen?