Stol

Zjutraj mi je pogled nenehoma uhajal na sever. Proti goram, kjer je veter vidno razmetaval snežinke. Prav do doline. Ni druge, grem poslušat zimo.
Pol ure od Valvazorjevega doma se je začelo. Sopotnik Dik (bolj zimskih kot jesenskih barv) navdušenja ni skrival.
Malo višje se nekdo napravlja. Prvi greben. Tam začnejo vetrovi igrati svojo simfonijo.
Pogled v dolino, drugačna slika.
Pa sva tu. Slikat veter? Kako?
Po Dikovih ušesih se že malo vidi.
Veter simfonijo zapisuje na skale...

Pogled proti Avstriji.Par v rdečem je obupal: "Kakšen vrh neki? Matr piha, sej ti bo psa odnesl.."

Nebeška luknja
In še zapis simfonije na ograjo. Smer - sever!
Na vrhu. Prijatelja!
A zebe? " Kot psa", pravi Dik.

Na vrhu naju je slikal mlad kolesarski up. Trening gor, trening dol. Midva pa sva tu čisto iz dugačnih razlogov.
Še en zapis.
Pa bog zliva svetlobo mimo Blejskega jezera.
Še pogled proti domu.
Ne zamenjam za morje. NIKOLI!