Leta bežijo

Pa jih imam. 46.

Kaj čmo?

Rok je doma

Prijateljev prihod v resničnostni šov smo pričakali prijatelji in seveda njegovi domači. Le peščica. Brez fanfar in šampanjcev, rdeče preproge in harmonik. Edino tako je prav. Blišč se skriva v dejanju. Čisto osebnem.

Prišla sta, Rok in njegov sotrpin - kolo.
Solze sreče v družinskem objemu...
...in čestitke prijateljev.

Tekmovanje brez nagrad!? To ne gre. Sin Matevž se je potrudil in očetu predal pokal. Pogled nanj bo vedno odnesel misel tja daleč.

Srečna Erika! Pa ne zaradi pokala (čeprav je na sliki tako videti).
V krogu domačih.
Za arhiv. Slika slaba, pozer dober.
Pa so spet popolni. Ni lahko za družino. In brez njihove podpore ni Aljaske. Nimajo vsi take sreče.

Bravo Rok! Samo to mi še povej: " Je bilo zadnjič?"

Tečaj

Janez se je po nekaj letih samoučenja odločil za nadgradnjo. Po dvournem razglabljanju o osnovah bonsajizma se je lotil dela na brinu - Chamaecyparis pisifera 'Boulevard'.

Po skoraj štirih urah čiščenja, rezanja in žičenja:
Pa imamo še enega kolega. Nismo se videli zadnjič.

Dobro jutro

Dan izriva noč. Pomlad in zima pa si podajata jutro. Dobro jutro!

Ven, v naravo

Nimam obstoja v pisarni. Prioritete inside so prešibke. Manjka mi neskončnosti in gibanja. Nedeljo uporabim za nedeljo. Hoja, hoja, hoja. Po dežju, z namenom. S ciljem. Vračam se mirnejši, umazano moker, bogatejši za tri jamadorije, gloge.

Petek in sobota sta bila lovljenje časa. Vmes je azeleja dobila aloksiran objem.

Takole je bila videti v začetku lanske jeseni:

Takole novembra:
In danes:
Še par let in bo postala bonsaj. Maja pa bo cvetela, cvetela...

Naprej

Konec zgodbe ali konec poglavja?
Poglavja vsekakor. Zaključil ga je Rok, tako kot je bilo zamišljeno v scenariju. Le število nastopajočih "junakov" je prekleto malo. Sploh mi je žal, da tegale, na spodnji sliki, ni zaslediti v zaključku zgodbe.

Za analize ni potrebe. Vse je jasno. Vse, razen tega, kako ozdraviti odvisnost.
Gospa Realnost je kristalno čista. Gospod Ego pa išče v njenem sijaju popačenih odsevov in iz njih, kot Meta Malus in njej podobni, napoveduje prihodnost. O kateri seveda nima pojma. Goljufivi Filozof.

Zarečenega kruha sem se v zadnjih letih prenajedel. Zato se prepuščam postu.

Res pa je: Življenje brez ljubezni in pravih prijateljev je en navaden, povprečen blues!

To spoznaš lahko na veliko načinov. Tudi na Poti.

Nome!

Prijatelj Rok je v Nomu.
Pet let pozneje. Opletanja med željo, fikcijo, obdukcijo in hotenji so končana. Tisoč laži samemu sebi, milijon tišin, bolj hrupnih od explodiranih bomb brez pomena, je pojasnjenih.

Sedim, ker pač tako je, ne vem več kakšna je razlika med bolečino in bolom in počutim se bolje. Hvala prijatelj!

Le tega še ne vem, od kod mi pozabljeni stihi:
"...ni večje je bolesti, kot so dnevi sreče v trpljenju!" Dante
In tu se je zmotil. Ne sedmi, peti krog!

Presajanja

Prekleta podzavest! Učinek prihaja vsako noč. Prijatelju pomagam preko morja, preko cilja, v mir. Zbujam se premražen in utrujen.
Verjamem v sile, ki jih ne vidimo.
Verjamem v sile, ki jih čutimo!
Zate - Rok!

Čez dan pa v svet življenja, ki se prebuja.


Ko se zvečer usedem pred Tv, si rečem: " Saj to ni res!!" Ugasnem.
Ruth predava rožice. Prepuščam se sanjam.
Včeraj je bilo danes jutri.