Vezi

Priznam. Del, ne majhen, mojega razpoloženja težko kljubuje odločitvi, da letošnjo zimo telesu in predvsem umu, dam počitek, zavetje in mir. Miru od nikoder.

Danes bi v Anchorageu štel nabavljene kalorije, odšteval sedem dni ...


Ko pride čas, se gosenica zabubi. Navidez mrtva, ovita vase, ker je čas in tega ne more spremeniti nobena volja ali odločitev, počasi postane metulj. Če? Če je ne odtrga veter, poje ptica, zahodi neveden sprehajalec ... če si je nabrala kot gosenica dovoljšno zalogo hrane za preobrazbo.


Rad bi bil metulj. Ker sem še vedno prekleta, požrešna plazeča se gosenica. Brez prostora za zabubitev. In brez smisla za letenje.

Blažev javor

Sezona javorjev se seveda nadaljuje. Prostori ateljeja Tora se počasi ogrevajo. Zahteve narave in prihajajočega tekmovanja v Španiji.
Po popoldanskih delih alone, je Blaž pritrogal skrbno urejeno orodje, žice, posodo in Akadamo. Minilo je skoraj leto, ko si je začel na razstavi v Monsu ogledovati tale javor. V jeseni se je odločil, včeraj pa napadel.

Acer palmatum 'Viridis' je 35 let staro drevo, z dokaj dodelano krošnjo in ta pravim nebarijem. Potrebno je bilo predvsem čiščenje vej ter debla in le malo žičenja.

Pa nujno presajanje.

Koreninski sistem je bil zbit v nulo. Skoraj dve uri sva palčkala, rezala, vlekla - presadila.

Javor v jeseni

In danes

Zgleda da visi nazaj, pa leži naprej. Spodnja desna veja? Blaževa globinska odločitev.

Polčas. V naslednjem Monsu bo sijal.

Kladivo

Z Jelendola na Kladivo.

Z Rokom in Ruth.

S soncem in krči.

Brez čokolade.

Modra

Ob naravni svetlobi gre drugače kot zadnjič z mojstrom in reflektorji. Ko bodo finance omogočale, pride tudi to.

Pa še nebeška osvetlitev.

Fotografiranje je lov za podobami v pravi, dobri svetlobi. Tudi.

Nazaj k bonsajem

Kljub zimskim temperaturam zunaj in koledarju nasploh, je napaka pri legi prezimno trdnih bonsajev v rastlinjaku povzročila napenjanje popkov pri nekaterih vrstah, predvsem javorjih.

Biološki čas (slika zgoraj) za presaditev. Zamujen vlak, odmaknjen cilj. Pa sem začel.

Najprej Acer buergeranum; 55 cm. Dober, čeprav ne vrhunski, v neprimerni posodi, previsok.

Po krajšanju in majhni obdelavi krošnje - presajanje. Koreninski sistem se je v čisti Akadami razvil perfektno. Nobenih sledov odmrlih korenin, enakomerna zapolnjenost, ogromno lasastih korenin.

Rezanje, krajšanje korenin, odstranjevanje iztrošenega substrata, priprava že lani izbrane posode, sejanje Akadame ...

... in rezultat: 7 cm manjši, posoda Brian Albright.

Obleka ne naredi človeka, posoda pač naredi bonsaj!
Jasno mi je, da se bodo našli, ki jim ne bo všeč. Ni važno, meni se zdi idealna. Do izraza bo prišla predvsem v jeseni, ko bodo barve listov iz zelene prešle v :

Časa za sliko, ki si jo zasluži, je zmanjkalo. Drugič. Pa še ves moker je bil.

Počas

Na poti nazaj gor instiktivno obračaš glavo samo gor. Mogoče malo levo, malo desno.

Bistveno je zavedanje ZAKAJ si bil dol

in videnje čeri, po katerih si udarjal do tja.

Počasi bi lahko zamenjal ozadje. Ker pa to nima nobene veze z mojimi občutki, pač pa fotografije, vsaj večino, bolje poudari, ne bom.

Počasi bi lahko zamenjal prijatelje. Pa ne bom. Ker to nima nobene veze z ozadjem, ampak samo z notranjostjo.

Počasi bi lahko zamenjal ženo. Pa ne bom. Ker ima to veliko vezo z mano.

Medi(t)acija

Ko padeš na dno, si na dnu!
Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal!
Moj bog je drugačen.

File, ki jo nudijo cerkev, politika in podobni, moja paprika ne sprejema.

Takole pač!

Čeprav to nisem jaz!

Niti tole.

Se umirja.

Danes je bolje.

Jutri bo boljše.

JANA

Le spomin, prijateljica, na tvoj smeh, tvojo ljubezen, voljo, na tvojo dušo, ki je ni enake.

In neustavljive solze!

Tako mlada,
tako močna,
tako srečna...
ZAKAJ????????

Aljaska 2009

brez komentarja

Plakat

Zabit od sanj. Kot plakat na drevo v parku. Pogledan od odspred, mimogrede.
Delček informacije, ki je večina sploh ne opazi, drugim pa spolzi skozi spomin, v kot pozabe. Bolečina žebljev popušča in sedaj je najbolj moteč dež. Nalivi vode mi brišejo črke, bledijo sliko, vztrajno krhajo štiritočkovni oprijem in me delajo težkega. In mokrega.
Ko bo posijalo sonce, če sploh še bo, bom ležal v blatu, kajti letošnja zima je čudna, skoraj tako kot ljudje, ki hodijo mimo - zazrti v svet televizij, denarja in nakupov ... polna sivine. In blata.