Turno - sezona se začenja

Za začetek "el klasiko" - Viševnik. Z Rokom po nove stare občutke. Privajanje na zimo, na smuči, na kložo, pršič, led, grbine, na odklop.
Vremenarji, kar je splošno znano, ga včasih pihnejo. Napovedano sončno dopoldne je bilo perfektna mešanica. Iz nežnega božanja drobnih snežink pri minus 7 stopinjah naju je mamca zima pozdravila kot se spodobi.

Začasno. Ravno za gušt. Ker razgledi v hribih nekaj veljajo, sva bila deležna še enega darila.

Mešanica sonca in snega.

En vodič po načinih vzpenjanja v hrib:

štanfanje v škarje

počitek; za noge in pljuča

klasično, poševno na strmino

klasično, direkt na strmino

na škrge, proti vrhu

in "duškanje" na vrhu. Kot se spodobi, v soncu in mrazu. Majka!

Viševnik je za turne smučarje božja pot. Težko najdeš dan, da ne srečaš nikogar.

Potem pa drugi del, jeeeeah...

No, ni bilo do konca takole. Vse v uvodu naštete vrste snega sva uživala in preklela. Pa noge so pekle. Duša pa na špago.

Dovška Baba

Drugi letošnji turni smuk. Debelina snega po cesti od Dovjega pa vse do Rožce je mejna. Navzgor OK, navzdol pa ropota sem ter tja. Ampak jutranjih -20 C ob sončnem vzhodu z vrha in ob Ruth...

Ob devetih sva se že doma grela s čajem in vročo juho.

Ob enajstih pa sem v množici tulil našim biatlonkam in biatloncem. Dvema je pomagalo.

Turno - prvič

Zima ne preseneti samo slovenskih cestarjev. Tudi macesne, stare, izkušene dedke, stoječe ob poti na Debelo peč.
Včeraj je bila 'šajba'. Drpajsanje po pokljuških cestah mi bo prej ali slej presedlo, zato posebni dodatki, turno smučanje a ne, odpirajo okna.
Malo dvomov, skrb za smuči, nesigurnost na začetku sezone...ampak jebiga. Gremo probat. Za začetek na Debelo peč. En tak uvodni smučarski sprehod v gore.

Čas odhoda je bil odvisen. Ura pozna. Sonce v novembru ima še moč. Na srečo je bila zadnja noč ta prava, sicer bi ostal samo pri ideji.

Mrežce so razdevičene. Debela peč pa nedotaknjena. Ne moreš da verjameš. Je pač tako, da je slajše risat špuro in vijuge v nedotaknjene prsi gore...

Če ni nikogar, bolj samozavestno na glas pozdraviš osamelce,

domače vrhove v daljavi,

in zakolneš v 'coklo'!

Pa še, če se ne mudi, če tempo ni odvisen od ure in sopotnikov...sediš, stojiš, srkaš dokler ti paše.

Kje lepše? Čisto gor, al' skoraj dol?

Nima veze. Biti nekje vmes, videti! Uživati trenutek.

Trenutke.

Do cilja, do vrha.

Ta vmes, pa še pride na vrsto.

Pogled na Dovško babo. Tam je Ruth.

Smuka z vrha je bila uživaška. Nadaljevanje pa mučno. A noge so vzdržale, da o glavi ne govorim.

Misli pa so vseeno uhajale. Prijatelj Tomaž v Himalaji... Zdrži žival! Kot že tolikokrat, kot znaš le ti!

Kladivo

Z Jelendola na Kladivo.

Z Rokom in Ruth.

S soncem in krči.

Brez čokolade.

KANJAVEC

Takole jutro utrujenost zbriše s čistimi barvami. Čimprej naprej. Cel dan smučarije je pred nama.

Med pakiranjem vedno pretežkega nahrbtnika sva slučajno med množico pešakov "trofla" na Igorja, ki je imel podobne načrte kot midva - čez Konjski preval na Velo polje, nato čez Hribarice na Kanjavec.

Pa smo šli. Tuleč od užitka. Super sneg, super vreme, super panorama, super družba.

Ejga, moja žena ga kr žge! Lahko bi reku -'ma jajca. Jasno, to se samo tako reče.

Konjski preval, malo desno, skoraj navpično navzdol proti Velemu polju.

Se že vidi smer povišanega utripa.

Tako odlične razmere v naših gorah ponavadi nastopijo bolj proti pomladi.

Nevarnost plazov je res minimalna.

Pod vrhom Kanjavca smo poduškali še z dvema Kranjčanoma.

Eh ja, ljubezen na 2568 m ... do Ruth, do hribov, do zime, do smučanja!

Štiri ure s Kredarice, počitek na vrhu - in čaka naju še štiri ure do Krme.

Področje je ravno prav odmaknjeno.
Zato se nedoložnost beline, ki jo rezkoma previjugaš, najde z lahkoto.

Spet na Velem polju.

Še zadnji vzpon na Bohinjska vratca.

What to say? Problemi takole VEDNO ostanejo v dolini.