Ujeti v trenutek

Hormoni

Baje so krivi hormoni. Med drugim.

Za moje frekvence definitivno najpomebnejši adrenalin. Ki ga ni. Stresni hormon s popolnoma drugačnimi pljuči kot kortizon iz istega gnezda, ki pa deluje v nasprotni smeri. Ko ga začutim v prsih, nekje nad želodcem so kapljice na čelu in barva kože sinergični kot pri odpiranju rezervnega padala. Posledice pa daljše in čisto drugačne.

In tu je pomlad. Kje sta oksitocin in vazopresin, hormona ljubezni? Pa serotonin, hormon sreče, pa drugi...?

Hormoni so v nas. Od zunanjih dejavnikov je odvisna njihova količina, njihovo delovanje, posledice. Oni so le minifaktorji, prenašalci občutkov, mali posebneži, urejevalci dnevnega besedila, ki se pretaka med srcem in možgani.
Stres na stres, hormon na hormon!

Fungi - drugič

Za spremembo spet nekaj o bonsajih.
Bori počasi zorijo. Napenjajo se v nove razsežnosti. Kot otroke. Jih je treba nazaj držat.
Uroš pincira.
Goba na brinih, ja. Zgleda nagravžno oranžno, potem se v dveh dneh malo osuši in odpade kot spužva. Na lesu, bolje rečeno v lesu ostanejospore , ki se razmnožujejo, veje odmrejo, drevo umre...

Zdravila ni.

Za razkuževanje orodja in vsega uporabljamo Menoflorades. Uniči vse bakterije, viruse, spore...

Poskusno sva premazala okužena mesta.

Ostaja upanje.

Sem se pa v Španiji naučil nekaj novega glede pinciranja brinov.

V bistvu se jih sploh ne pincira.

Sicer pa se spoznanja nadgrajujejo.

A kdo ve kje sem pozabil nož?

Resnice

Resnica boli.

Resnica je resnična.

V vsaki laži je nekaj resnice - ali bolje - v vsaki resnici je nekaj laži.

Ko govorim resnico, nekateri mislijo da lažem.

Ko ne govorim, sem tiho.

Ne verjamem kar slišim, malo bolj kar vidim.

Živeti v svetu resnice pomeni biti osamljen. Hudo osamljen.

Resnici poglej v oči.

In videl boš, da nosi očala.

Ni nujno, da kdor laže slabo misli.

Ampak LAŽE.

Laž ima kratke noge, resnica jih pa sploh nima. Ima samo srce.

Ne lažem. Nekoč me je resnično bolela noga.

Čeprav danes tega ni opaziti.

Resnično imeti nekoga rad je ljubezen, začinjena z nedolžnimi lažmi.

Nekoga ljubiti ...

Biti ljubljen ...

Kaj že ima s tem resnica?

Fungi

Kitajske brine, lanske jamadorije, je napadla gliva. Sedaj njihova lepota leži izvržena iz posod, čakajoč ognjeno prihodnost. Okuženi. Pa tako dobri, obetajoči...

Kakšna podobnost!

Kontracepcija

Miselna kontracepcija, najboljši način pred izpadi. Način preprečitve nastanka fiktivnih abortusov, katerih samo polovica (ali manj ) genov je podedovana z mojega zelnika.
Miselna kontracepcija.
Ali obstaja?

Italija

Marco Berni
...zjeban sem. En teden sem doma, včeraj sem začel normalno hodit. Ležim in jem, jem, jem...
sem hotel prehiteti svojo senco. Cel dan me je provocirala. Nisem ji mogel uiti. Spravljalo me je v jok, obup. Pa sem prišel v Koyuk...drugi Marko nad mano je vpil, da hoče piti, da ga ne briga, da je on tu, ki odloča...kot bi mi nekdo z magnetom vodil roke do ust...noro...veter v obraz, neprestano v obraz, na srečo je bilo le minus petindvajset...poslabšal se mi je vid. Za 1 na levem, 1,5 na desnem. Očala za spomin na Aljasko...zaključil sem, nikoli več..

Roberto Ghidoni
...delal bom na žičnici. Cele dneve bom na snegu, potem bom prost. Bral bom in delal načrte. Nekoč bom dosanjal svoje sanje...

...konec nekega obdobja...

...ne sodim med zidove. Jaz sem gozdni človek, pogovarjam se z drevesi in sem srečen. Ljudje me ne razumejo. Tudi jaz njih ne v njihovem pehanju za napačnimi ideali...

Crespi shohin cup

...uboga,majhna razstava. A ljudje so tu, prodaja teče.

Včeraj je bil ponedeljek.

Kurt Vouneghut ml. -Zbogom plavi ponedeljek.

Brescia, Milano

Dva prijatelja imam v Italiji. In enega dobavitelja bonsajskega programa.
Vse obiščem danes in jutri.
Marko Berni - letos že drugič do Noma. Veselim se doooolgega pogovora. Njegovo zgodbo objavim.
Roberto Ghidoni - po enem mesecu Slovenije...drevo ne more stati brez korenin. Njegove so v Italiji. Pa je mislil...
Crespi - raztava SHOHIN bonsajev, velikosti do 25 cm in nabava.

V ponedeljek pa nazaj v objem stresa.

Kepa

Strjen pogled, kot zamrznjen ali vsaj ohlajen, v točno en dogodek par mesecev nazaj mi dela kepo v želodcu.
Lahko bi šel in lomil prste,
lahko bi napisal kar mislim,
lahko bi...
Pa ne. Hodim naokoli, obtežen s kepo nedavne preteklosti. Dokler se spet ne utekočini in mogoče, nikoli ne veš, enkrat za vselej izgine.
Odvisno ni samo od mene.

Ni kriv dež, niti luna.

Dan, noč, dan, noč...

Dan pade v noč, kot bi ga zabil z macolo. V prekratko noč.
Dan na dan.
Prekratek dan.
Prekratek za vse obveznosti, za kanček počitka.
Je tako, in ni težko če je treba. Samo noč je pa res prekratka.