Brin Kobayashi



Takole zgleda pot, seveda še nedokončana (nikoli končana), bonsaja. Napreduješ z njim. In staraš se z njim. Zoriš ga. In on zori tebe.

 

                                                              

 

                  november 2008

 

                                                                        maj 2010

 

oktober 2010

 

                                                                           april 2012

                                                                   november 2012

 

Še en brin

V tegale sem se prvič obregnil januarja 2009.

Razen tega, da je umetno zvit, je bilo nično. Nemogoče, oziroma na silo, zato sva zaključila v takem stanju.

Sledilo je dve leti potrpežljivosti. Presajen v še vedno veliko posodo, v boljši substrat (Chabasai +akadama), občasno vršičkan in porezan, zmerno gnojen, se je počasi razvijal.
Pozno popoldan, dve uri. Počasi postaja podoben bonsaju. Spomladi v primerno posodo, poleti finese pa bo. Vsako drevo ima svoj karakter. Včasih je skrit, včasih neizrazit. S potrpljenjem in osebnim napredovanjem ga najdeš. Če.

S slikanjem se pa nisem potrudil. Na brzino, ni cajta.

Itoigawa

Kitajski brin, Juniperus chinensis 'Itoigawa', 25 cm

Takole, namesto novoletne jelke.
Toliko za letos.
Danes po pameti, drugo leto pa s pametjo!

V imenu reklame

Omejitev časa pri ustvarjanju in hkrati zahteva, tokrat za potrebe Pop Tv, da je delo končano v štirih urah, ne, spet potrdtitev, to ni zame. A se je za promocijo in reklamo včasih treba potuhniti za zaveso odločitve. Res, samo včasih.

Tora projekt, s pomočjo Rolanda - kitajski brin.
In ko se hiti, se delajo napake. In ko se naredi napaka, je zadovljstvo začinjeno z nelagodjem.
Iz drevesa in brzine nastane nedokončana, torej tudi za reklamo ne najboljša, podoba. Z napako poteka žive vene.

Bolj smo hiteli, manj sem bil pri stvari. Na srečo je Tomaž trdnejši. Mojo idejo je speljal do konca v svojem slogu.

Manjkajočih ur se ne da nadomestiti. Ostane le še čas za finese.

Ko pa bo prispevek objavljen, jasno, sporočim.

Itoigawa št.3

Evo ga. 15 cm nižji pospubertetnik na svoji prvi, sicer digitalni, a ne profesionalni, sliki za osebno.
Narejeno z občutkom. Bistvo bonsajizma. Občutkom zase. Petnajst kompromisov upoštevanih in popolna ignoranaca kritike. Samo filing krivulj, postavitev in ravnovesja. Trajalo je dlje,a sem zadovoljen. Spomladi dobi še tapravo posodo, mogoče okroglo, hrano in oskrbo. Postal bo goden.

Juniperus

Vreme kot je, pa bi bilo mnogo bolje da ne bi, je dan za počitek od treninga. Po dolgem času čas, čas za bonsaje. Materiala v čakanju je dovolj. Tale brin na primer.
Tipičen primerek vzgojenega drevesa za namen. Nič posebnega, z nekaj svojega. Zavit, previsok, s skrito dušo. Čudna razvejanost, nebarij še kar. Skratka izziv.
Včeraj sva se v glavnem spoznavala.

Juniperus chinensis 'Itoigawa' , 50 cm

Ker bo zunaj še gnilo, ker je počitek tudi trening, ker imam čas, ker pogrešam...danes naprej.

Začetek

Ob drevesu, ki takole razkazuje svojo moč, mišice, ne moreš ostati hladen. Plahost je minila, čas za prvi korak. Ločitev živega od mrtvega. Več, kot sem upal. Živa vena poteka na idealnem mestu v idealni liniji...
Nadaljne delo bom opisoval na bonsaj blogu.

Na hitro

...sem se odločil, odpeljal, nabavil in se vrnil. V enem dnevu in pol v Belgijo, Nizozemsko ter domov. Posode za bonsaje so bile v prvem planu. Obisk kolega, ki se je dan prej vrnil iz Švice s šestdesetimi nakopanimi macesni ( ata ima oko ) mi je spet zmešal glavo.

Pol ure debate, izmenjevanja izkušenj.

Namesto ducata manjših za prodajo sem pobasal spomladi ogledan brin. Ljubezen na prvi pogled.

Juniperus communis subsp. alpina – alpski brin , pred tremi leti izkopan v italijanskih Aplah.

Brez napak. Doma, scufan od vožnje in pomanjkanja spanja, sem se bolj kot z analizo ubadal s strahom. Ali si upam, sem sposoben takemu, čez dvesto let staremu dedku, poudariti življenjske značilnosti?
Danes naju čaka nov razgovor.

Restylings

Čas zase je spet počasi čas za bonsaje. Nega in skrb za mojih skoraj 200 ljubljencev.
Čas za akcijo. Noooo, le po vrsti...(o.p.: vpliv reklame)
Lani jeseni sva s Tomažem prvi koraka v Tori naredila na temle brinu. Spomladi presajen, sedaj spinciran in rahlo preoblikovan.

Tale brin je preživel nore gobe. Zenkrat brez posledic. Razredčena krošnja, spincirana. V levem delu spodaj bo počasi rastoča veja v nekaj letih nadomestila praznino.

Pozimi:

Danes:

O 'my favorit' le foto razvoj v treeh korakih:

In načrti?

Z Urošem imava dela tumač. Takega, vzdrževalnega. Za dušo pa najprej čaka Azaleja. Danes bujna.

Punca ima lepe noge.

Tako gre to. Narava, pa čeprav v posodi, je najboljši psihiater.

Azaleja ' Kaho' in brin Kunio

Sporočilnost vsakega drevesa je večplastna. Cvetoče vrste imajo dodano vrednost. Kratko, jedernato, barvno.
Azaleje so v tem pogledu kraljice. In ker se moja ravno šopiri v polnem zamahu in ker je v Avstriji ta vikend medklubska razstava, bi bil greh očem javnosti pokazati kaj drugega.

Včeraj sem jo umil, počesal, pripravil. Uroš pa vendarle po nebonsajski sezoni počasi prejema dnevne doze znanja. Ob delu, jasno.
Juniperus 'Itoigawa', oblikovan na delavnici s Kobayashijem napreduje.

Nekaj fines in pinciranja. Počasi bo postal izpolnjena želja.

Časi stresa se počasi umikajo.