Pol petih zjutraj je bog, ali pač neka druga sila, pobarval nebo. Snežno belo, z zelenimi in oranžnimi odtenki. Valovalo in vijugalo je tam gor več kot eno uro. Nepopisno in neopisno. Ko doživiš, se počutiš Loleka na zemlji.
Ogranizator je trdil, da bo prvih dvanajst kilometrov malo v klanec, potem po dolgo navzdol.
Šala. Po štirih urah se še vedno vzpenjava. Imava občutek, da greva na Denali, ne pa čez grič v naročje vsemogočne reke Yukon. Po snegu čez gležnje in pri -25C je jebeno naporno. Pulka ni več 25 kilogramska, vsaj občutek je tak, je 100 kilogramska.
Po "ne me jebat", stokrat izrečenih, pride končno dvokilometerski spust. Z nasmehom do ušes prismukava v ledeno dobo. Kot bi odrezal se je sneg spremenil v led - valovito pokrito. Tundra, pokrita v sneženo ledeni oklep z nevidnimi prsti upogiba gležnje, kolena in kolke v položaje, ki jih nočem doživeti več ( pa sem jih v naslednjih letih še nekajkrat). Počasi in previdno, da ostanejo noge in smuči cele. Pulka pa buta, kot bi imela ročno zavoro in speed prestavo.
Nekje vmes prečkava jezero - Fish lake. Zamrznjeno in brez snega. Šipa. Tuliva od užitka, ko soročno porivava z vsaj 15 kilometri na uro. V daljavi vidiva kolesrja. Zdaj na kolesu, zdaj na tleh. Nama je smešno. Naj še oni malo najebajo (sori Rok). A prekmalu mine. Valovito pokrito čaka tudi na drugi strani. In tako dalje do večera.
Ob enaidvajsetih nama je jasno, da bo noč Aljaška, mrzla. Raztovoriva opremo za bivakiranje, kuhalnike in hrano. Potem drdrajoča po obrokih kao spiva do štirih. Vmes, za intermeco, volkovi tulijo v nebo. Upava da se ne menijo o pozni večerji ali zgodnjem zajtrku.
Ob enajstih dopoldan naju objame Yukon. Do pet kilometrov široka reka ledu in upanja, da veter res piha v hrbet. Seveda, larifari. Piha v v obraz, tja do 50 kilometrov na uro, s posipom zamrznjenega snega. V pore, žepe, povsod. Oh ta sneg.
Pred sončnim zahodom sva v Tenani, majhni vasici Eskimov. Njihovo mnenje je, da smo nori. Popolnoma. Počasi se začenjam strinjati. Take nas vidijo pijani. Tako skušajo pozabiti na gon po svobodi, ki jim je bila odvzeta, na osamljenost in še kaj. Belcev, razen nas, ne marajo.
Vasica je res majhna, a razkropljena. Zato se odločiva da v prvi hišici vprašava kje se skriva njihov B&B, Bad and breakfast. Ko po dolgem trkanju odprem vrata zagledam dva metra pred seboj zadetega Eskima za mizo, na kateri je poleg trave ležala puška. Njegove rdeče izbuljene oči so vpile, šibaj! Ne moreš verjeti koliko energije nama je še ostalo za šprint.
A na koncu vasice, čisto na koncu, stoji B&B, nežno plav, s toploto in hrano opremljen počivalnik.
