Karavanke treking

Sredi poletja v gore, poiskat mir, osamljene, vsaj čimbolj osamljene poti, hlad, sebe. Kam? Tale tura, od Tromeje do Stola je čudovita. Če izvzamem Kepo, polno Avstrijcev, sem v dnevu in pol srečal na poti tri planince in štiri kolesarje. Pot je tričetrtine neoznačena, a z zemljevidom se da.

 Pol sedmih zjutraj.

 Po pol ure sem se že zgubil. Nekaj direktnih, in navpičnih, skozi visoko mokro travo in praprot...

 Skoraj dve uri sem lomastil po gozdu do Podkorenskega prelaza. Potem pa...z užitkom od mejnika do mejnika...

 Točno opoldne - Trupejevo poldne!

 Kepa, Stol...daleč. Veliko bolj, kot se vidi na zemljevidu...

 Kepa. Gomazeča, ampak vseeno lepa.

 Rožca, drugačna kot pozimi. Končno lahko napolniš zaloge vode. Pastir je faca.

 Senca kaže, da bo treba počasi mislit na počitek. Da o nogah ne govorim...

 Golica...

 Še prej pa...takole je lepše. Namesto smrčanja in vonja po švicu na skupnih ležiščih, šum vetra v krošnjah in tisoči glasov živali...

 Odliman ob petih, v mrzlo jutro, v veter...

 Tega še vedno ne razumem---

 Pod Belljščico. Eno uro v travo, v vesolje...

Da je bil namen ture podaljšan in o vzrokih zakaj ne bom. Tole je bilo vredno, delujoče.

Ogrodje

Tako v p... kot letos, moje telo še ni bilo. Posledice spomladanske bolezni, vključno z zdravili, ki so sicer pomagala, ampak me po drugi strani porušila, me gonijo po labirintih in me ne izpustijo. Niham z energijo. Plitko valovim. V brezvetrju cincam na mestu, čakajoč na napovedan zimski orkan. Zavedam se, da me bo, če bom še naprej tu in tak, neusmiljeno butnil v stene, me razbil kot... Kjer je volja je moč. Preverit grem. Vzel sem si dopust za krpanje konstrukcije.

Vzel sem si čas, vzel bom spalko, nahrbtnik, čopič, zaščitno barvo...Prebarvat grem ogrodje. Da ne zgnije, da se ne sesuje. Vase. Ko bo zaščiteno, se vrnem. Razen če mi prej ne spodrsne.

Najini gozdovi

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.

Temni so robovi oblakov nad krošnjami  dreves.

Bežiš pred težo lastnih sanj,

bežiš pred ritmom vprašanj,

bežiš pred lenim časom, ki stoji.

Hitre in deroče so reke najinih očes.

Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

Igraš se stežo lastnih sanj,

igraš se z ritmom vprašanj,

igraš se z lenim časom, ki stoji.

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Divje in surove živali najinih želja.

Bistri in žareči kristali najinih solza.

Klečiš pred težo lastnih sanj,

klečiš v ritmu vprašanj,

klečiš pred lenim časom,

KI STOJI!

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Ne pozabi, VEDI,

 važno, pomembno, bistvo,

to  je ZDEJ!!! (sedaj)

BESedilo:

Gal Gjurin

Priveski:

Raje





Poletni drsalec

Drobni drsalec ne ve, da je hoja po vodi nemogoča. Sprehaja se, kot da je ribnika vladar. Dokler traja, dokler ga ne opazi velika pisana riba.

In tako naprej....

V senci poletja

Nekaj dni je izzvala belina tam zgoraj. Zjutraj še zmrznjena, kot da se ne zaveda sredine poletja. Samo v senci dneva, samo visoko.

 Malo nižje, na soncu, so slike drugačne. In temperature tudi.

 Še nižje, na omejeni svobodi.

Jonatan

Vsakdo v sebi nosi svojega galeba.

A niso vsi galebi Jonatani.