torek, 04. marec 2008

Kratke misli o "kratki" poti

Lani sem pisal dnevnik, letos ga ni. Bilo je eno samo doživetje. Lahko bi ga raztegnil na sto strani, še rajši bi ga pustil skritega v sebi. A ne bi bilo pošteno. Preveč metuljev ste mi poslali, preveč barv aurore je govorilo, da bi si to lahko dovolil.

Povzetki so vedno le delčki mozaika. Tudi nedokončanega.
Dokončan mozaik predstavlja celotno sliko, nedokončan le idejo in spekter barv, ki si jih je zamislil ustvarjalec (ne nujno umetnik).
Za laika, kritika in nevedneža nepopolna slika seveda ne predstavlja nič. Za ustvarjalca, umetnika, filozofa in gledalca brez predsodkov, pa je razporeditev kamenčkov in njihova barvitost, čisto zadostna.

Tako je tudi z mano. Napravil sem edino napako. In to pred odhodom. Dejal sem:
"Naredil bom sliko!"

Moral bi reči:

"Grem slikat! Delal bom, dokler mi ne zmanjka barv, dokler mi srce ne ukaže da neham, dokler mi ne omahne roka. Želim, a ne obljubim, da bo slika dokončana. Ne grem s tem namenom."

A je, kot je. Aljaska me vrača polnega. Kot vedno. A letos še bolj. Nisem nadaljeval mozaika. Vstavljal sem le manjkajoče delce v že narejenih sekvencah. Z opravljenim sem zadovoljen. Preveč, zame veliko preveč, bi bilo nadaljevati do konca. Priznam, kup kamenčkov je bil prevelik.

Z mojo tehniko, mojo glavo in močjo, zastavljenega obsega nisem sposoben dokončati. Vdihnil sem smisel, razmazal barve in nakazal odtenke. Nemočen, a nadvse srečen, sestopam iz majajočega se odra. Utrujen, vendar živ in poln novih sanj, idej, ki mi jih je dal ta del življenja.

Enostavno povzeto - Pot sem končal pred Ciljem.
Težav z zmrzovanjem vode nisem rešil tako, kot sem upal. Težav s pulko do letos nisem imel, tokrat pač. Noge pa še enkrat niso podpirale moči volje. In to je to.
Če bi imel dvajset let, bil brez družine in če bi bil moj duh tekmovalen, potem bi požrl še več tablet in šel naprej. Vsaj do McGratha. Tako pa ... priznam - čutim, da se počasi staram.
Mislim, da postajam zrelejši, odgovornejši in vzdržljivejši. Upogibanja in krivljenja čez mejo pa puščajo posledice.

Podatki za zavod za statistiko:

* prvi dan, od starta do Yentne, sem tekel (povprečen pulz 135) 13 ur. Ponoči dvakrat polomim vlečno palico pulke. V Lucesu odstopi Anton. Pogled umirajočega me trezni. Pol ure spremljam auroro. Jebeš čas. Smuči sem odložil ob 3h zjutraj. Temperatura na startu je bila - 2C, v Yentni -28 C. Kolena kolnejo moja dejanja. Vneto rit namažem z nojevim mazilom. Dane HVALA!

* po treh urah spanja in skupaj petih urah počitka sem v drsalni tehniki predihal 60 km v 7 urah. Izmučen, zaspan. Kolena so boljša. Pocitek do 2h zjutraj. Priprava, odhod ob 3:50.
Na tem območju so Billa napadli losi. Polno sledi, možnosti za umik s pulko ni. Okoren, prestrašen ...

* ob 15h v Finger Lakeu. Ugotovim, da imam v dnu pulke luknjo, skozi katero mi notranjost polni sneg. Nabralo se ga je vsaj za 10 kg!? Kolena jočejo. Je to konec? Vlečno palico za 50$ uspešno saniram, luknje pa ne. Grem spat. Čimveč. Ko se zbudim, bom vedel kako naprej.

* vstanem ob 2h. Počutim se kot sod smodnika. Moram naprej. Minus 15 C, jasna noč in poln energije ...
Dan pokaže Mykovo zimsko skrivališče. Ponudi mi vrtalni stroj, plastiko in žico. Zakrpam luknjo v pulki. Ob 12h sem na Puntilli, kjer me je lani mraz odpihnil domov. Minus 10 C, brez vetra.

* po dveh urah sem spočit, pripravljen na boj. Grem v hribe. 70 km je samo podatek. Treba ga je pač doživeti.

* po 25 urah brez spanja in 23 urah garaškega uživanja sem v Rhonu. - 20C, veter in spanje v šotoru do 7h.

* Rok je presenečeno vesel, jaz radostno presrečen. Čutim, da bi gore premikal. Nobene utrujenosti, nobenih negativnih znakov. A kolena? Jebiga sad ...

* začenja se zahodna stran zgodbe. Obilico snega zamenja kamenje, led in fucking bloody boomps. Vreme in glava sta jasni, mišice začnejo z ugovori.
Odprta pulka veselo srka sneg in mraz ga spreminja v led. Vsako uro se ustavim, izpraznim odvečno težo. Voda? Seveda zamrznjena.
* aurora v vsej svoji lepoti. Sleep deprivation. Pomanjkanje spanca mi odpira padalo. Ne morem se odločit za rezervo. Obriti volkovi pojejo "Čakaj me ..." Strah je letos neumesen. Smejim se sencam. Ob polnoči je -25 C, Bison Camp. Šotor sredi vukojebine. Diham potiho.

* ob 7h se črno barva v mrzlo, iz ljube tišine potegne veter iz desne. 60 km/h s sunki do 100 km/h. Temperatura -22 C. Čutim bolečino. V vseh njenih oblikah. O Matej Tušak, si čutil moj odziv? Veš, kje se konča psihologija in kje začne "prava" bol?
* haluciniram. Aljaska v pravi podobi. Seveda sem srečen. Vidim boga - na lojtri, s smučarskimi očali pravi, da ni siguren, če grem v pravo smer. Pa glih on! Povrhu mi v pulko z veliko lopato natresa led. Pomagaj si sam in ...

* ob 17 h veter obrne v direktnega. Smučanje je nemogoče. Obujem Icebage in pešačim. Kakšno olajšanje. Nova spoznanja. Žal prepozna. Oči hočejo zaščito, led je ne dovoli. Vidim le dva metra pred sabo. V rdečem.
Do 21h požrem pet tablet proti bolečinam. Tudi ta močnih. Tako sem zadet (bolečine so postale film), da eno uro iščem hišo Petruske. Čeprav sem tam že bil, čeprav mi GPS kaže pot. Pomaga mi domačin. Glej no, bil si je čisto podoben. Ne kot jaz.

* pojem losovo enolončnico in padem na kavč. Smrdim. Bolim. Zatečen obraz odraža zatečene misli. Spanje odhaja s popuščanjem tablet. Vsak premik je groza. V glavi bobna 'naprej', v nogah pa 'nehaj'. Do zjutraj. Ko se postavim, kao, na noge, bobnenje v glavi poneha in realno pogledam v ... pojutrišnjem.

*danes je pojutrišnjem!

* v petih dneh sem sem preobremenil s 490 kilometri

* v petih dneh sem shujšal za 7 kg

* v petih dneh sem se poosebil za zgoraj opisano

Nisem pisal o ljudeh - o prijateljih in ljudeh divjine. Težko bi razumeli.

P.S.: slike so nametane brez občutka. Le-ta je skrit v njih.

3 komentarji:

lidija pravi ...

Bom danes lažje. Tiste včerajšnje jemljejo sapo ... Zakaj že?!

Najprej - hvala za tole javljanje. Ni vsakdo sposoben. Brskanja, poti, priznanja ... In nenazanje izbire - kakršnekoli že. Tole tvojo ogledujemo od daleč. Se na momente počutim kot firbec, ki vdira v tuj svet. Odzvanja različno. Se pa ob vsem tem vprašam - kje je že cilj? Moj, tvoj, njegov ...

Bodi fajn!

Raje pravi ...

Cilj je fikcija! Vazna je pot. Ce je prava, se je vredno po njej sprehajat kar naprej. Ampak opla!
Kaj pa potke ob strani?

Hvala za vzpodbude.
Raje

Janez pravi ...

No, zmagal si, ker si poskušal. Da nisi prišel v cilj, je samo izkušnja. Biti dejaven, je tvoj življenski moto. "Z Aljaske se vračam bolj polnega" je stavek, ki te naredi obtimističnega. Čestitam ti in srečno vrnitev domov.
Janez