Vedno bolj postajam podoben bonsaju. Ožičen in porezan v obliko življenja. Določajo mi jo premnogi. Na žalost je med njimi največ takih, ki primejo škarje mimogrede, ovijajo žice ravno tam, kjer se rane nimajo časa zacelit. Neprizadeto, ker pač ne vedo (ali pač), zategujejo in mi zvijajo veje, potem pa odidejo. Pridejo drugi, malo prirežejo, ker bo tako po njihovo v redu in odidejo.
Na srečo ostane nekaj mojstrov, ki jim ni mar. Vedno znova skušajo popraviti kar se popraviti da. Polplevejo plevel in zalijejo. V vročini me prestavijo v senco, nekam proč, na samo.
Tam se zavem, da so korenine nepoškodovane. Črpam energijo zemlje in diham nebo.
.JPG)
Samo to upam, da me bo presadila prava roka. V pravem času!
Ni komentarjev:
Objavite komentar