Vsakoletna pavza gibanja po prihodu iz Aljaske je končana. En teden Pokljuke v rahlem objemu hladu, medtem ko je doline ubijala vročina, mi je je odprl vrata nazaj. Kolo, pohodi, tek, rolke, gore. Gibanje, meditacija.
Včerjašnji dveurni počasni tek po poteh, ki sem jih obiral med treningi za Aljasko, mi je postregel s tako znano vsakoletno zgodbo. Govori o boju srca z možgani, želja in hotenj z realnostjo, iti ali ne iti.
Čas teče.
Telo zahteva, Jaz hoče a kričanja v glavi so ena sama zmeda. Skupek jasne nejasnosti.
Lani jeseni: v ruševju pogovor o Aljsaki, z Rokom in Marcom
Ni komentarjev:
Objavite komentar