Anchorage - nedelja

Hi brothers and sisters!
Pozdrav iz Aljaske. Pravzaprav iz predmestja Aljaske.
Tole, v mestu, ni tisto, kar si večina predstavlja. Tisto čaka malček naprej. Izza vogala, hrupa in betona.

Petindvajset ur sva si z Rokom tiho in v hecu (npr. spraševala sva se, zakaj so Francozi še bolj trapasto od nas poimenovali svoje letališče: Charles dej Gol?) pričela nalagat nov program. Brisat viruse na disku doživetij. Preklop na igro, ki ne bo prav nič virtualna.

V nov stari dom sva vstopila, kot bi odšla od tu prejšnji teden. Vse je enako. Zima je prava. No bila je, do poznega popoldneva. Minus 10 stopinj in 10 cm novega snega na pol metra starega. Na prostranstvih do Noma ga je baje letos več kot ponavadi. Na Finger Lake celo 2 m.
Takole se napravljajo pri minus 10 *domorodci*, no, butci, bolje rečeno.

Ker so štacune odprete vse dni v letu po 24 ur, sva že ob pol sedmih zjutraj z zajetnim spiskom začela z delom. Ob 14h sva imela spakirane prve tri od desetih paketov z opremo, hrano, baterijami in vsem potrebnim. Ker tale kompjuter ni delal, sva iz mesta poslala kratke maile, seveda, da sva OK.

Naletela sva na Billa in Kathi, organizatorja in prijatelja.
Živita v divjini, v majhni hišici brez vode in televizije, stranišča in spalnice, kuhinje in sosedov. Živita svoj danes. Prevažata se v prastarem hipijevskem kombiju. Takle je videti od znotraj.

V glavnem. Dan je minil v naglici. Časa za trening ni bilo. Bo pa zato danes. Popoldne se je otoplilo na plus. Tako naj bi ostalo do srede, potem pa majhna ohladitev do -15, in lepo. Če bo tako, bo čudovito. Ampak ne verjamem dokler ne pride.
Imejte se lepo!