Odštevanje

V četrtek sem na sodišču pustil še zadnjo psihično utež. Prazen, popolnoma prazen, sem šel na sneg. Dve uri počasnega blojenja po gozdu me je počasi postavilo v normalo. A trening to ni bil. Pač. Trening samospoznanja. V "mojem" okolju.
Včeraj pa nov, pripravljen na obremenitev. Telesa, seveda. Do odhoda na Aljasko je še 14 dni. In kar nekaj nerešenih problemov glede opreme je na spisku. Izbira smuči in čevljev, na primer. Ob pol osmih je bila pulka natovorjena -18 kg, nahrbtnik poln - 10 kg, smuči namazane.


Par centimetrov novega pršiča čez zmrznjeno podlago. Ob negativni temperaturi nekaj najboljšega za tek in hojo po potjih in brezpotjih. Če maža prime, stroj dela s polno paro. In maža je prijela.
Kot na Aljaski - z motornimi sanmi prevožen celec. Naravnost v gozd.
S pulko sva že Eno. Nekaj modifikacij, ki jih je spretno opravil ata Niko, mi je vleko "shrambe" zadovoljivo olajšalo.

Kjer se le da, lastniki džipov dokazujejo, da do narave in miru nimajo nobenega spoštovanja.
Na srečo ne povsod. Javorniška planina vedno navduši. No, razen ob vikendih, ko se nekateri naslonjeni ob samotne brunarice, odpetih fensi bund, nastavljajo vse preveč toplemu soncu. Popoldan so bile sledi pulke marsikje že rekreativno zavožene.
Večer, za zaključek, pa še s pulko in peš. Tudi čez sveže poravnano smučišče.
V dvanastih urah sem se odločil o smučeh, popil tri litre tekočine, pojedel kos kruha, dva piškota (Pia ve kaj imam najrajši) in pet energijskih ploščic. In vem, da sem pripravljen. Še 14 dni načrtnega naprezanja. Vmes pa seveda družina in služba.