Kup opreme v moji "športni "sobi v neredu čaka na sistematično razporejanje v večji sobi in kruto stiskanje v vedno preoozko torbo. Smuči rabijo potovalni namaz. MP3 je še vedno prazen.
Pulz ostaja v meji normale. Jutro je jasno. Včeraj je bil danes jutri in jutri bo danes konec predgovora v knjigi pričakovanja.
Hvala vsem, ki mi pošiljate želje sreče, hvala Tanja in Toni, Jože in Mojca, Boštjan in Jana, Lidija, Anže, Maja, Igor, Ivo, Jaka, Andreja,Brane, Tanja, Jelka, Niko, Slavka, ,Miha, Matej, Dane, Janez, Tomaž, Grega, Tilen, Andrej, Milena, Stana,Brigita... Spakiral jih bom v poseben paket. Nosil ga bom pod hipotalamusom. Odpiral in užil po potrebi. Hvala moji Ruth in mojim mladičem, ki ste moja hrana, gorivo in smisel!
Verjamem, ker vem da deluje. Skupina pozitivnih misli, usmerjenih v isti smeri se čuti. Ko si sam, ko odpadejo zadnji ovoji in ostaneš sled na belem listu. Korak je črka, ura je stavek. Pomagate mi zaključit pisanje, ki se vleče že pet let. Ga bo treba, sicer bo založniška hiša Aljaska zaradi ponavljanja poglavij pogodbo enostransko prekinila.
Eto. Jaz Vas bom bral v srcu, vi pa si pomagajte tule, Jan in Ruth bosta blogirala v mojem imenu (do štarta in mogoče kdaj vmes tudi sam) in TULE, kjer bo organizator dvakrat na dan objavljal potek napredovanja.
Se vidmo spomlad!
Sej, sej...
Ni komentarjev:
Objavite komentar