Danes me je gnal ameriški kolega Mike Curiak. Na blogu opisuje svoj kontakt z Aljasko. Srečala sva se pod Rainy passom.
Preberi: http://lacemine29.blogspot.com/2008/03/windy-meadows-to-rainy-pass.htmlKo je vse zalito, nastopi jutro. Odprejo se vrata in trume ljudi razmišljanja poteptajo. Do jutri.
Mikova pot je bila po veličastnih zmagah zadnjih nekaj let drugačna. Način in namen.In jaz mislim: to je to.
1 komentar:
oj,
super za ta link. nisem sicer še uspela bolj podrobno prečekirat, so pa že same fotke dovolj zgovorne, da je šla stran med zaznamke.
sem ob firbcanju na hitro uspela ujeti nesramno misel v svoji glavi, da si takih prostranstev v večini uspe privoščit le moška populacija. :)
ženske hlastamo po bližnjih teritorijih - je planinsko in cerkniško polje s svojo širino (zadnje čase tudi barje) odličen nadomestek za ves deep breath ...
včas mora bit dovolj tud parminutni sestop na terasi in pogled na zasneženi Stol v daljavi.
tko pač je!
vsi smo na istem - kar se tiče usklajevanja "sebe" in posla. živet treba. tuki in zdaj. je pa milost, ko človek ugotovi, da daje od sebe igrivo in je zato nagrajen tudi s plačilom. in lahko od tega normalno živi.
če te zanima - http://www.gita.si/clanki.htm
tule najdeš en res špica Millerjev članek o VZNEMERLJIVOSTI VSAKDANJEGA (drugi po vrsti).
lp, lidija
Objavite komentar