Pozno prebujanje narave mi gre na roko. Dobesedno. Ko že mislim, da so vsa drevesa pripravljena na nov ciklus bohotenja, se od Ruth "ukradeni" primerki skrivajo pred mojo roko. Polni žice - že rahlo zajedeni.
Panešpljico - Cotoneaster horizontalis, sem lani posadil v kaskadno posodo. Če ga včeraj ne bi izvlekel, bi moral drugo pomlad posodo razbiti. Korenin kolikor hočeš. Ker je trpežna reč, mu takle, skoraj skrajni poseg, ne bo škodil. Upam. Dnevna skrb bo izrazita. Sploh v dneh vročine.
Lani poleti:
Prednja stran:
Prednja stran?
Zadaj:
Prednja stran?
Ko mi ob takem, spet nezanimivem in brezveznem materialu, uspe najti rešitev - všečno moji duši - ko žmoht, ki ga skriva drevo, z vizijo in rokami izpostavim očem, se čez dvorišče zavlečem z nasmehom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar