Najin dopust, najino morje. Morje neskončnega miru, razgledov in ljubezni. 30 let, pa še kar. V gore hodiva celo leto posamezno, nekajkrat pa skupaj. Oba jih obožujeva, oba jih čutiva, ampak vsak po svoje. Prve korake narediva objeta, druge z roko v roki, naslednje ... jaz spredaj, odklopljeno priklopljen srkam višino, mir, sebe. Par korakov za menoj Ruth, s fotoaparatom in očmi nabiralca. Zaostaja da slika, zaostaja da zaužije vse maline, borovnice, robide, zaostaja da boža trave, da vonja rože ... in priteče za menoj. Toliko ima za povedat ...Vsak na svoj način pobirava darila. Mene njen način moti. No, ne mene. Moti moj mir, mir, ki mi ga nudijo gore. Ampak, ker je moja, ker sva eno, zadnje korake dneva (da o noči ne govorim) narediva spet objeta. A ni to fajn?
Bilo je, Ruth pravi romantično, jaz pravim to je to.
Povezana.
Če ne bi bil zastrupljen z Aljasko, teh "slik" ne bi bilo. Hvala Aljaska, hvala Andrea, Marko, Roberto!p.s.
ja, ja Rok, teb tud hvala:)
3 komentarji:
meni se zdi tudi romantično....včasih potrebuješ čas ko se posvetiš samo svojem najdržjem takrat tudi čutiš kako ga pogrešaš .....
Si boš res upal iti na Aljasko? Mislim glede na stanje tvojih palcev...
Do tja je še daleč. Novi nohti že rastejo, bolečina pa je tam tako ali tako dnevna spreljevalka. Dvigniti njen prag je pogoj za pot.A na žalost ima vse svoje meje.
Objavite komentar