Po nepozabnih dnevih, preživetih med 1500 in 3500 m nadmoske višine, na poti domov, sva se z Ruth prepustila še dotikom bonsajev. Bienalni Crespi cup v Milanu privablja trume ljubiteljev te umetnosti. Zakaj? Evo, nekaj zatojev:
Azeleja - letošnja zmagovalka
V novembru se bom udeležil seminarja japonskega mojstra Kunija Kobayashija. Delal bom na drevesu, ki je vredno slovesa mojstra. Izbira je bila težka:

Vendar zmagovita! O tem seveda več novembra.

Slovenska delegacija je bila letos dokaj skromna. Miha se spogleduje z velikani,

Tomaž ostalim razlaga zakaj je breza na razstavi.
Vesele urice, a ne!?

O hribih, občutkih, spoznanjih... pa mogoče jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar