Stlačene sekunde padajo iz koša. Vsak dan, od zgodnjega jutra do mlade noči, kot neizpolnjene obljube udarjajo po prašnih, preveč prehojenih stezicah, ki hočejo cesta postati. Lasje sivijo čez noč.
Nimam časa za konkreten poseg v bilokaj. Samo za bežen nasmeh, brezvezen klepet, ukraden poljub, pogled na kar hrepenim ali površen tek v Grofijo.
Sem prazen. Poln parodij na sebe.
Tak sem danes in jutri bo drugače.
Kajneda?
1 komentar:
Preprosto počakaš, da mine, ta dan in vsi njemu podobni. Iz trenutka v trenutek. Tu pa je občutek, da nikoli nisi sam. Meni tudi to pomaga, dobre misli mojih bližnjih. Te pa so! Že danes.
Objavite komentar