Trideset let nazaj sem hrepenel po teh pogledih, želel v objem teh skal. Pa sem nekje, sam ne vem kdaj, stopil v drugo smer. Tako pač je in danes je prepozno. Namesto hladu skal mi dile prestavlja mraz snega, ampak razdrma pa jih pogled in vonj zamujenih poglavij. Danes jih doživljata Jan in Miha, kar me veseli, skrbi kot očeta, nadomesti pa vsekakor ne.
Ujet v kaosu turizma, v en dan, en prost dan pred Ruthino tekmo, nemočen, prepuščen dejstvom, sem zatajil svojo bit. V dobro najine ljubezni, najinega skupnega kolača. Instat doživljaj višine za plačane poglede.
Vse zanjo, ki sem si jo bolj ali manj priboril že pred tridesetimi leti, za njen cilj. Zato, samo zato. Za ljubezen je treba trpet. Zdaj vidim, kako to drži. V gondoli pohojen od množic, zahojen od samega sebe, na koncu vedoč, da je bil ta dan le preizkušnja, test, če Sem, če sem še.
Testo ostane isto. Le kruh postaja vse trši. Predvsem skorja.
In le od načina shranjevanja je odvisen njegov obstoj. Če ga dobi plesen, je po njem.
Zaenkrat še gre. Ker je ta kruh moja najljubša hrana, ker je to moj kruh.
Megle se podijo čez moje gore takrat, ko drugi občudujejo barve zahajajočega sonca. Ne žalujem za zamujenim, veselim se jutri. Zavedajoč se zakaj.
Te gore spolzijo v vse smeri. Tudi do Nejca Zaplotnika, ki je napisal:
' ŽIVETI! Kakor da si le en dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.'
Zato se ne splača obremnjevat z njeno končno podobo.Le z njenim smislom. Važno je, kaj hočeš z njo povedat. Ne, da na smrtni postelji poskušaš razlagat abstraktnost svojega življenja, upajoč, da bo kdo razumel.
Zato se ne splača obremnjevat z njeno končno podobo.Le z njenim smislom. Važno je, kaj hočeš z njo povedat. Ne, da na smrtni postelji poskušaš razlagat abstraktnost svojega življenja, upajoč, da bo kdo razumel.
1 komentar:
Gotovo ena najboljših objav na tvojem blogu. Res je, samota diši drugače... MO
Objavite komentar