So stvari, o katerih se javno, npr. na blogu, ne piše. Osebne. Mislim, čisto osebne. Meja je elastična. Od posameznika odvisna. Koliko, do kam jo raztegneš, koliko odpreš okno vase. Če se že sploh odločiš da poveš, pokažeš svetu, kakšen kdo si. In zakaj?
Spet odvisno od pisuna. Moj namen, tisti prvinski, ko sem odprl te strani, je bil s pomočjo bloga širiti obzorje v svetu bonsajev. Ki se je v dveh letih sprevrgel v nekaj drugega, z občasnimimi prijavami začetnega namena. Nek dnevnik, delni razkritek dela mene, ki ni čist, popoln, ker to zaradi elastike ne more biti. Omejitve poslovne narave, osebne narave, tehnične narave... Lastna cenzura v dobro sebe in velikokrat tudi drugih. Tako pač je.
Bolj poizkus pokazati bližnjim (bralci ste tako ali drugače bližnji(bolj ali manj))dušam, delček svoje parcele, na kateri zidam osebnost iz materialov, ki so moji, mogoče drugačnejši od vaših. Kosmiči tehnologije, zapiski gradbenih del. Vse napol, glih tolk, ne preveč. Malo o bonsajih, malo o Aljaski, malo o razmislekih, vprašanjih in bojaznih... Do kamor si upam, želim. Da se ne razkrijem do konca, da ne ožalim lastnega jaza, koga drugega.
Zenkrat bom še vztrajal. Bolj ločeno. O bonsajih na svojem, Aljaski na svojem in ostalem na svojem blogu. Dokler se ne odločim končati. Me že 'ma. Ravno zaradi omejitev. Sebi lastnih.
6 komentarjev:
Škoda, meni je prav mešanica všeč. Nobenega človeka ne sestavlja ena sama stvar, ki jo počne.
Takšni pač ste in takega vas imamo radi, itak spremljamo vas in ruth tisti ki to želimo :)
ema
Mogoče pa je svet že prepokvarjen za take. Se je res treba zapreti? Saj vendar živimo drug z drugim (ne dobesedno), nekako odvisni drug od drugega, odgovorni v nekem širšem pomenu. Kolikokrat se mi je tudi moja odprtost maščevala, pa sem si rekla nikoli več. Pa ne morem. Takšna sem jaz in počasi postajam celo ponosna na mojo naivnost in vero v ljudi, ki se pogosto sploh ne zavedamo, kaj delamo drugim. Saj je že Jezus rekel:"Odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!" :)
Ema pred mano je lepo rekla, bere tisti, ki to želi. Jaz sem rada brala in bom še, dokler bo...
Ne odnehajte.Rada berem,čeprav nikoli ne komentiram.Zdajle izjemoma.Najbrž nas je veliko takih.
Zanimiv blog,škoda če ga ne bo več
Na hitro sem prebral. Karkoli te je že napeljalo, da nehaš zapisovati svoje misli na blogu... ne pusti se.
Piši dalje in tako kot si do sedaj.
Tisti, ki noče brati, naj ne bere, tisti, ki noče komentirati, naj tega ne dela.
Nekaj nas pa je, ki preberemo tvoje zapise, in v njih najdemo marsikatero resnico. Nekaj nas je , ki tvoje pisanje tudi razumemo.
Ne odnehaj...
positive vibration...
Lp, ataslon
Objavite komentar