sreda, 16. december 2009

KLEK

Pogojev v hribih ne zamujam. Obratno od strupenih plazilcev oživim v snegu in mrazu.
Bolj mraz bolj nor. Bolj veter, še bolj.
Ko se iz pregaženih cest oddrsam na Klek, je cajt za pauzo. Meditacijo. Sedim na kuclju svoje karme, poslušam zehajoč veter, introvertiram misli na Aljasko. Zaupam opremi, ki odbija veter, zaupam sebi, ki ga sprejema.
Res, difuzno konfuzno. A vsak dan boljše.
Danes spet, jutri pa na biatlon.

3 komentarji:

ataslon pravi ...

Je..ga, če pamet ni toliko pametna, da bi vse razumela...ja kako bo potem človeček...ali čovečuljak kot pravijo Srbi (majhen bogaboječ, hinavski, od vsega neznanega prestrašen posranc)

Miha Oberstar pravi ...

Vsak ima svoje območje, fajn je, če ga razume in na tak način živi..

javor pravi ...

ni ga več