Slalom podhranjenih misli po grbinah življenja, tresoče noge, strah pred strmino, bolečino zloma. Zloma vratu. Nogo poflikajo, vrat je druga zgodba. Tema pred očmi, pa ne zaradi ure dneva, kepa v želodcu, pa ne zaradi hrane. Kako težko je včasih najti pogum!
Poznam taka jutra. Sprevržejo se v dan nevsakdanji. Nisem uporaben. Nobene koristi, sama sitnost.
Ker vem zakaj, vem tudi kako in kje sneti smuči. Sesti v sneg in po riti počasi zdrseti v dolino. Dolino miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar