Tiste naravne in tiste jutranje.
Nova odeja prekriva pomrznjeno blato. Odkriva sproščenost in mir inside.

Sproščanje zalog energije.

Pogovor z namišljenim opazovalcem. Ne mislt, ta razume!

Uvid. Megle, ki so pravzaprav oblaki, ločujejo.

Proti večeru sence postajajo daljše. V nosu začutim že skoraj pozabljen, tako potreben, vonj po mrazu.

Čista tišina.

Neslišna valovanja.

Konec koncev se pa vedno vrneš nazaj. V meglo.

Ampak...
Ni komentarjev:
Objavite komentar