Tiste naravne in tiste jutranje.
Nova odeja prekriva pomrznjeno blato. Odkriva sproščenost in mir inside.
Sproščanje zalog energije.
Pogovor z namišljenim opazovalcem. Ne mislt, ta razume!
Uvid. Megle, ki so pravzaprav oblaki, ločujejo.
Proti večeru sence postajajo daljše. V nosu začutim že skoraj pozabljen, tako potreben, vonj po mrazu.
Čista tišina.
Neslišna valovanja.
Konec koncev se pa vedno vrneš nazaj. V meglo.
Ampak...
Ni komentarjev:
Objavite komentar