Ko je spregledalo je uvidelo. Čaka ga nemočno življenje, odvisno od volje in rok melanholičnega vrtnarja, odvisno od letnega časa.
Ki na žalost je jesen. Motna in hladna. Siva, dolga pot do sreče, ki bo, če bo, spomladi prišla ponj, odraslega. Brezčutnega.
Potem bo dihal, hrepenel v nekem drugem, morda lepem loncu. In gledal travnike ob gozdu. Razmišljal o svobodi. Spraševal se bo, zakaj.Zakaj jaz?
2 komentarja:
Trdnost je garancija za bodoče uspehe, močna volja, neodvisna od letnega časa, objokovanja preteklosti, strahu pred prihodnostjo. Kar ne ubija krepi.
Jesen je lepa, zlato obarvana, to je pot do spomladanske sreče, ki pride ponj, odraslega, čutečega.
In res bo dihal, hrepenel, ne bo mu mar za lonec, prelep pogled na gozd, travnike...
svoboden bo, srečen, brez vprašanj!
Ja, prvih sto let je mal bolj zajebanih...
Objavite komentar