"Duša in Jaz, žvižgava rakom,
kot riba na suhem,
hlastava za zrakom..."
...sem pripravil omako za jutri. Neko specialno. S Portovcem in začimbami.
Prijetno se bo podala k slastni glavni jedi. Ki bo... eh, eh... z zelenjavo.
Skozi slabo tesnjena balkonska vrata (okna na južni strani ni), skoraj polna luna pazi na vibracije, ki jih povzročajo glasba, vonjave in moja draga. In vino prijateljev iz vipavske doline dodaja žmoht. Jedem, besedilom ter občutkom.
"...up je šel po vodi..."
Andreja, fax prijateljica od Ruth, je žena od Damjana. Damjan igra bas. In dela vino. Vsak čas bosta, če že nista, postala dedek in babica. Življenje teče. Čeprav ni voda.
Ni niti vino.
"...sami dobri ljudje,
kamorokoli se uzreš, sami dobri ljudje..."
O snegu pa ne morem. Ker snega še ni.
Čeprav je že december.
Po moje bo jutri že novo leto.
Danes sem bil v veliki trgovini. Nakupoval sem hrano za jutrišnjo papo. Trgovina je bila tako polna ljudi in božičkov, da sem takoj ko sem prišel domov, pogledal na koledar.
Piše, da jutri ne bo novega leta. Ampak bo to gotovo pomota. Ljudje se obnašajo, vreme pač ne, kot da bo. Novo leto namreč. Ali vsaj Božič.
Mogoče pa bo konec sveta. Ne vem. Televizije ne gledam, cajtngov ne berem, kavk v hribih pa ne razumem. So pa razburjene.
Mogoče bo pa res le konec sveta.
Ali pa imamo vsi kao obletnice?
"...berem časopis, berem brez strasti..
berem ti z oči, mene v njih več ni...
Drugače, kar ni nič drugače kot pred letom in pol, me boli desno meče. Zatečeno je. Po moje, imam spet GVT ( beri globoko vensko trombozo), po moje letošnja zima ne bo, kar bi mogla biti.
"..adijo Aljaska::?"
Moram k zdravniku.
Žnj.
Tokrat ne k psihiatru. GVT je prizaneslivejša od depresije.
Razen če ne rukne do konca.
Kdo ve?
Tako gre to!
Več vina spijem (Damjan, hvala), manj boli.
Okus omake pa se zaradi odprtih idej, časa, začimb, spreminja in spreminja.
Meso čaka v hladilniku.
Zelenjava tudi.
Jutri pride. Kot ponavadi, iz vzhoda.
Vse za boljši jutri...
"...kriva je luna,
ona je s tabo..."
Razmišljam o prijateljih.
Nekaterih ni več. Kriv sem jaz, kriv je razvoj, kriva je politika.
Jebi ga.
Kogar ne povozi čas, ga povozi vlak. Ne glede na to, na koliko postajah se je ustavil.
Ne vlak. ON! Povožen. Zakopan. Pozabljen.
Nič ni večno.
Razen sreče. Te pa ni in ni.
Mogoče na naslednji postaji?
In kdo je Marko? (glej naslov bloga)
Marko je Brecelj. Nekoč smo ob njegovem rjovenju razbili pol kina na Jesenicah. On je bil Buldužer, mi pa najstniki.
Marko je pil viski, mi pa rum s koka-kolo.
Marko danes pije primorsko vino.
Rajko tudi.
Dvorane ni, zato je ne razbijam.
Razbijam iluzije. V PRAfaktorje.
In sploh nisem pijan.
Čeprav vem, da eni mislite drugače.
Če si zadet, tako, od življenja,
je vino kamilica.
...bil sem sam,
sam v gozdu,
v gozdu želja,
v gozdu besed..."
Predtem bomo imeli hladno predjed, nato juho, po mesu z omako in zelenjavo (ki ne bo kar tako), pa še nekaj tort.
Prej, vmes in potem, bomo pili vino.
Kajti,
v vinu je resnica.
In ta je stara že 33 let!
Ni komentarjev:
Objavite komentar