Oddana preteklost je naenkrat naredila prostor, veliko luknjo v zapletenem črevesju obstoja. Izstopila je skozi kloako (mogoče rektum) "navidezne" bolezni, imenovane posel. Na kratko povedano (za tiste ki imate svoj Prav), posral sem se.
Ko se poserejm, se vedno počutim bolje. Oljašano.
In smrdi.
Na pol, delno in skoraj čisto prebavljeni "včerajšnji" vnosi skozi ne eno, odprtino glave, so oddali svojo moč, energijo, namen, telesu ter umu. Vsebujoč dobro in vsebujoč slabo.
Enkrat (če) se zaveš nekontroliranega kopičenja viškov, napak, pomanjkanja, strupov, nepotrebnega..., položiš dlani na senece in prdneš. Zadnje vetrove. Na prostrost, v širno vesolje. In če si sam, če ni nikogar da bi zavohal, se smrad pomeša s čistostjo zraka, se redči in se dviguje..., se izgubi v vesolju. V neskončnosti.
Takrat je čas, da se zaveš, ne svoje majhnosti, svoje Edinosti. Je čas da zamenjaš tako vnos, kot vsebino in odprtino za vnos Energije.
Ki je hrana. Za telo.
In duha.
Ljubezen tudi.
Denar sploh.
In smisel!?
Večna dilema koraka po stopnicah na goro brez vrha. Proti soncu.
Višje gre, hladneje je.
Višje gre, svetleje je.
Diha!
Vsak korak je Sedaj. Spodaj je megla, zgoraj je...???
Nima veze,
Srečen sem, da korakam!
...see you on the dark side of the moon... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar