Ker so izraz. Izrazi vsega, kar je v meni. Vseh občutkov in počutij, ljubezni, napak, hotenj, sklepanj, kompromisov, poskusov, okušanj, dela, užitkov, sprenevedanj, goljfij, znanja, poudarkov, sreče, bojazni... Vsega, kar je bilo v danem trenutku v in na površju mene, v konicah prstov, povezanih z IN. In povezanih z naravo. Ki je hudičevo bolj v meni, kot denar in politika.
Eno vsebujem, drugo me obdaja.
...ločiti seme od plev...
Čakajoč na vodo. Na sneg.
Družina
je izraz. Je povezanost.
Usklajena, z napakami.
Namernimi in nenamernimi.
Vsaka veja ni in ne more biti na svojem mestu. Ne sme biti.
Prazni prostori med individumi so NUJA.
Preplet korenin tudi.
Čas, neustrašni proizvajalec, v trenutku zgrabi niti ZAČETKA ter ga vleče v edino smer, proti KONCU. Vse vmesne preobrazbe so le odtenki odločitev, dogajanj in naključij (ki jih ni), ki komaj opazno, čeprav imaš občutek da pomembno, vplivajo na, kakopak, KONEC.
Ki ga brez ZAČETKA ni.
Šteje pa samo kar je vmes. Če si zraven.
Bonsaj je izrazna umetnost.
Zame seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar