Na razstavo

Deset ranih ur, pa še ene dve danes, za urejanje v nulo. Danes ga peljem na Noelanders trophy, eno najprestižnejših razstav bonsajev v Evropi. Ker bo edini slovenec, mora biti pošlihtan kot se spodobi. Že tule ne izgleda slabo.
Kakšen bo, pa tekom dneva prilepim tule.

Friziranje se je zavleklo....ni časa za sliko, sori. Drug teden, skupaj z vtisi.

Bor, beli bor

Tegale posebneža, skuštranca s skritimi atributi sem lani odcepil Crespiju. Takoj sem ga presadil v posodo, pravo, dokončno posodo in delal na krošnji. Brez oblikovanja, samo pinciranje, vršičkanje, čiščenje.
Jeseni, nekje v začetku oktobra, sem pričel z žičenjem. Totalnim. Ker ni vsak dan nedelja, ker duša vedno ni spočita, je delo potekalo počasi in etapno.

Potem sem čakal na trenutek, na željo, ko mi bo umetniška kri preplavila športno, na mir in sproščenost. Na dvogovor, drevo in jaz.

Bor je dobil moje čute, vrnil mi je z dvojno dozo. Meditacija.

Pinus parviflora; 45 cm, poreklo Japonska, posoda Japonska, starost cca. 50 let

Ker je nekaj posebnega, trenutno najboljše kar premorem in ker je treba naprej, bova januarja odpotovala v Belgijo. Noelanders trophy je trenutno najprestižnejša vseevropska razstava bonsajev. Želja, cilj, ki sem si ga zarisal pred leti, bo tako dosežen. Nato pa naprej...