Beli bor Zurich

Pinus pentaphyla - 60 cm. Beli bor, ki je svojo mladost in srednja leta preživel na japonskem. Pri Crespiju me je 2009 pobožala njegova posebnost, drugačnost. Tole je bilo prvo oblikovanje. Še nezrel, zelen.

 



 

Leto kasneje, po primerni oskrbi in drugem oblikovanju:



Zdel se mi je primeren za razstavo. Pa sva šla v Zurich, na EBO, evropsko razstavo in proti pričakovanjem pobrala prvo nagrado. No, eno izmed njih.

 

Po pravici povedano, me je nekaj vedno motilo. Kljub nagradi, kljub všečnosti, z njegovo podobo nisem bil nikoli povsem na Ti. Zato sem ga preložil v večjo posodo, ga razvezal, postavil na sonce in ga hranil, hranil. Več vejic, večje iglice, bolj zrel na pogled.

 

Spomladi sem ga razprl, pustil soncu da doda svoje.

Veliko več žice, več časa za oblikovanje. Seveda ni spedenan za razstavo, ampak izgleda bolje. Bolj možato. Bolj žensko?

Spomladi bo sledil še rahel zasuk v desno. Bolje bo vidno gibanje debla, ravnovesje bo tudi boljše.

Leva stran je še šibka. Še dve leti, pa bo vizija izpolnjena.
Če bo.

Brin Kobayashi



Takole zgleda pot, seveda še nedokončana (nikoli končana), bonsaja. Napreduješ z njim. In staraš se z njim. Zoriš ga. In on zori tebe.

 

                                                              

 

                  november 2008

 

                                                                        maj 2010

 

oktober 2010

 

                                                                           april 2012

                                                                   november 2012

 

Veter z leve

Pripravljen. Nekomu za abrahama. S pomenom, namenom. Držta se, oba.

Sicer so pa deževne nedelje dobrodošle. En kup vej čaka, celo reč preobrazb. Še tista, osebna, ni dokončana... zima prihaja. Vsaj mislim, upam, da res.

Prvi sneg

Smreke

Ker jih imam, ker je pravi čas, ker imam čas, ker tako pravi Walter, in ne na koncu, ker je to potrebno, delam na smrekah.
Različno, kot so različne same. Čiščenje, presajanje, razprtje soncu, krajšanje... Vse z namenom, da bodo naslednje leto lepše. Starejše so, lepše so. Smreke namreč.

Tale triglava na primer, je v dveh letih našopala korenin kr dost.

Speči brsti so prebujeni. Samo svetloba jih bo spomladi obudila v vejice. Zato proč z vsem, kar ni, kar je bilo.

 Pa krajšanje. Spet na speče brste. Nekje jih je preveč. Nekje jih pa še ni.

 Ekološko upogibanje. Razpiranje. Nič dokončnega. Samo dovoljenje soncu, da obsije notranjost.

Bom čez pet let pokazal razvoj. Spomnite me, če slučajno pozabim.

Družina

In vračam se k bonsajem.
Ker so izraz. Izrazi vsega, kar je v meni. Vseh občutkov in počutij, ljubezni, napak, hotenj, sklepanj, kompromisov, poskusov, okušanj, dela, užitkov, sprenevedanj, goljfij, znanja, poudarkov, sreče, bojazni... Vsega, kar je bilo v danem trenutku v in na površju mene, v konicah prstov, povezanih z IN. In povezanih z naravo. Ki je hudičevo bolj v meni, kot denar in politika.
Eno vsebujem, drugo me obdaja.
...ločiti seme od plev...
Čakajoč na vodo. Na sneg.

Družina

je izraz. Je povezanost.

Usklajena, z napakami.

Namernimi in nenamernimi.

Vsaka veja ni in ne more biti na svojem mestu. Ne sme biti.

Prazni prostori med individumi so NUJA.

Preplet korenin tudi.

Čas, neustrašni proizvajalec, v trenutku zgrabi niti ZAČETKA ter ga vleče v edino smer, proti KONCU. Vse vmesne preobrazbe so le odtenki odločitev, dogajanj in naključij (ki jih ni), ki komaj opazno, čeprav imaš občutek da pomembno, vplivajo na, kakopak, KONEC.

Ki ga brez ZAČETKA ni.

Šteje pa samo kar je vmes. Če si zraven.

Bonsaj je izrazna umetnost.

Zame seveda.



Beli bor Zuisho

Presajanja

Ko pride čas, je čas. Za presajanja.
Eni so komadi. Janezova in Boštjanova pomoč sta bili za moj križ oljašanje. Pa me vseeno boli. Križ namreč.
Kriva je Aljaska in kriva je tale smreka. Lotil sem se je sam. Brez veze neučakanost... Batina, ki bo nekoč jumbo bonsaj. Zdaj mora spet počivat.

 Tule je bilo treba več nežnosti in previdnosti.

 Boštjan se je pridružil, da bi se naučil presajanja. Vajencu gredo seveda najbolj umazana dela. Hja, tako se najbolj zapomniš...

 Rešeljika - edina v moji zbirki. Nova. Janezovo nesebično darilo za mojega abrahama. Priznam, ko mi jo je dal v avto, sem ostal brez besed, s cmokom v grlu, skoraj s solzo. Janez, hvala je premalo!

 In je večja kot sem mislil. Največja posoda, ki jo premorem je bila glih za glih. Drevo ima dušo. Dve.

 Hinoki cipresa - presajena prejšnji teden. Kandidat za EBO.

Se nadaljuje...

Hinoki cipresa

2007

 2009

 2010

 včeraj

Chamaecyparis

Regeneracija med treningi poteka takole:

Letos ne grem na Noelanders trophy. Drevesa še niso v fazi. Še par let nazaj bi, in tudi sem, prijavil drevo, ki mu manjka čas, final tuch.  Tale bo na primer v treh letih na red. Tole je bilo samo prvo oblikovanje.

Pinus1

Ko spi, mu neslišno upognem nekaj vej.
Da bo spomladansko sonce doseglo srce.

Brez detajlov. Ker za detajle ni potrebe.
Le-te šparam zase.