Ob isk

Napetost narašča. Počutim se drugače. Nekaj je drugače kot ponavadi.
Napete strune vibrirajo drugačno glasbo. Bolj psihadelično, nepredvidljivo, mogoče celo nemelodično. Nekako nesmiselno. Če bi gledal s stališča "od prej".
Nejasna čustva so bolj v ospredju.
Poizkusi razlaganja so. In niso. V pravi ali pa v napačni smeri. To je enako.
In so razlike. Zakazanim uram ne dajem tolikšnega pomena kot trenutnim občutkom. Kot intuiciji. Sem in delam kar čutim. Iz dneva v dan bolj. Plazovi ustaljenih problemov se na srečo razbijajo nad balvani, ki jih nameravam prekobacati naslednji mesec. So intezivne preizkušnje. Razpršene v pršič. V belo bojazen, ki bolj kot svojo težo, z grmenjem ter pritiskom, zasipajo rdeče oči. In obačasno jemljejo dah.

Sanje o sreči se spreobračajo v potovanje. Znano, pa vendar popolnoma neznano. Sanje miru se krmijo z nemirom. Preteklost s pričakovanji.
Zadnjič, par noči nazaj, me je obiskal Tomaž. Njegov stisk roke me je vrgel. Iz sanj, iz pretvarjanja, v realnost. Zibal sem roko, umival sem dejstva. Spomin na "čudnega" prijatelja me je polil s slapom kamenja, rož, vina in snega. Bolel je. In hkrati zdravil.
Bil je kratek in bil je intenziven. Je pač čas, ko se sprašujem zakaj. Ko buljim v nabito praznino. Vase.
Najin odnos je bil na kratko, kratek. Pogled, stisk, objem in par modrosti. Poizkusi zakopavanj razočaoranj z lopato spoznanj. Njegovi vzponi (plezalni) in moji neuspeli poizkusi priti "nekam" so bili kot noč in oblačen dan. Občutki (predvsem o pomenu poraza) pa enaki:
" Vsak vzpon, vsaka pot, je zgodba zase. Po vsakem prideš nazaj drugačen. Tvoja zavest raste, in to je najpomembnejše. Če pa v potovanju še uživaš, ni kaj dodati!"
je dejal ko sem dvomil. Je dejal in glasno utihnil. Popila sva več pira kot bi smela. Popila sva vso resnico iz namišljene mize izkušenj.

Zbrskal sem se iz sanj. Iz tople postelje. Namesto na Pokljuko, sem se podal v knjigo.
Upam, da ne zaman. Da prebujanje ni bilo zaman.

Talenti

Talenti so dar življenju, talenti so neprecenljivi, ne moreš jih kupiti, ne moreš jih nadgraditi, ne da se jih posojati, ne moreš jih izgubiti ... talenti so vrednota, ki je darovana z namenom, zato so vredni spoštovanja. KDOR ZAVRŽE LASTNE TALENTE , NA KONCU IZGUBI SAMEGA SEBE. Bolj kot jih upoštevaš, priznavaš, živiš z njimi, bližje si namenu, zaradi katerega si pravzaprav tu ... talenti so v prvi vrsti namenjeni, da se v življenju prepoznaš, da rasteš v zavedanju; da si to, kar si, več se ne da biti! Vse ostalo je le približek. Česa že? Na ta svet smo prišli z določenim namenom, ko se uspemo prepoznati v praznimi uma, takrat spoznamo tudi namen našega bivanja, prepoznani talenti so dar življenju, kot dobro postavljene figure na šahovnici ... Kako bomo odigrali partijo življenja, je odvisno od nas samih ... Nihče ne vleče potez namesto nas. Včasih nam je to le tolažba, spet drugič morda le pasivno izmikanje odgovornosti. A prav te možnosti izbire in posledično odigranih potez nas na križiščih življenja privedejo do težko slutenih dogodkov, dejanj, doživetij ... vse, kar smo, vse to se porodi v nas samih. Najprej kot notranja vibracija, ki rodi misel, ta pa dejanja, s katerimi se poistovetimo. Smo to, kar delamo, ali globlje - vse, kar smo storili danes, je plod včerajšnje misli. Smo mozaik biserov školjčišča našega življenja. Zato veliko razmišljam, tudi na to se moraš pripraviti, tudi tega se mora človek naučiti, tudi razmišljanje ni samoumevno, misli same nimajo časovne determinante, misli so naša kreacija, do njih čutim največjo odgovornost. V svoji večkrat opisani odsotnosti, ki jo nekateri razumejo kot meditacijo, se izrazim, le takrat SEM in uspem razumeti POLJE, v katerem živimo, vso polnost življenja, to večno brbotanje, to veličino polnosti praznine. Podobno kot predstavlja največji hrup tišina, tako kot največji odgovori tičijo v molku, tako se največje stvari rojevajo v spontanosti, ki je predpogoj za svobodo življenja. In, roko na srce, svobodni smo le takrat, ko nam je vseeno ...Pa malo samo inventure? Kolikokrat nam je v življenju res vseeno? Težko vprašanje? Hudo, mar ne? Ja, le takrat smo res svobodni, KO NAM JE VSEENO, KO NI NAVEZANOSTI NA NIČ. In podobno je z resnico. Tudi nje ni treba iskati, še manj se z njo boriti. Resnica je sama po sebi. Je ali pa je ni! Le sprejeti jo moramo, to je vse. Preprosto!


Največje in najtežje stvari so enostavne ali, malo bolj erotično, najboljše stvari so prepovedane in zastonj obenem ... Kako rad imam življenje, spoznavam ob preizkušnjah, ko se ga ne bojim živeti in me ni strah umreti, saj sta obe dejstvi neločljivo povezani v večni krog. Zato hvalnice življenja ne iščem v zemeljskih lovorikah, ki so v življenju bolj lovilci prahu kot pa resnična izpolnitev. Življenjski sen je večno stremljenje po notranjem miru v duši in veselju v srcu, vse skupaj pa prežema LJUBEZEN, stvarstvo tega sveta.

Tomaž Humar

Stik

Podzavest. Stik subrealnosti z zavednim. Razvita ali skrita navodila, ki jih slišim, berem, čutim, upoštevam s privdihom intuicije. Za mnoge fikcija, za druge nejasen glasnik zavedanja, za redke odprto okno vase. Moč delovanja in občutkov se spreminja z močjo impulzov dogodkov. Deluje vedno, upošteva redko.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,

za stik!

Spremstvo.

Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.

Ni poznal meja.

Stene, oltar v kadilu.

Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.

Dik razume kdaj sem potrt.

Žalostna.

Opazovana.

Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.

Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš,

kakor veleva podzavest.

Stik.

Slovo.
Tomaž je verjel v tretje oko.

Ne vem, verjamem, da je našel!

Poti

Težko je normalno delovat ko se v vsakem kotičku misli skriva izguba. Smrt Tomaža Humra me je zrukala do temeljev. Zagrnila me je z zaveso vprašanj brez odgovorov, potlačila do dna. Do snega, ki sva ga oba potrebovala za svoj razvoj.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.

Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.

In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.

Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.

'Ostani to kar si!'

Tomaž
Humar!
Žalost, solze, spomini.
Dejanja.

Tomaž Humar

Včerajšnja Tomaževa vrnitev z Annapurne je vlila bencina na ogenj. Peče. Tomaž, tvoj mesec čakanja pod steno na dan D, mi bo enkrat, ko bom spet treščil v ZAKAJ, pomagal v ZATO. V marsičem sva si različna. Tebi pomaga "gun tm gor", meni pomaga (al pa me zajebava, še ne vem) "gun tm not". V bistvu pa mora obstajati še nekaj, kar daje dejstva smotru.
Besede, ki si mi jih zapisal v knjigo tvojega življenja : ostani to kar si, ostalih je že tako preveč! , mi velikokrat pomagajo pospravljati razmetano podstrešje.

Na Alajsko letos ne grem. Fizično ne. Glava pa... saj, saj. Kot si napisal!

Egon pogreša:
Po neprespani noči hoje v zmrznjeni tišini, sončni vzhod podeljuje licenco za nov dan:

Sledove gibanja bo zabrisal veter. Sledi občutkov ostajajo:
Ni vprašanje ZAKAJ?! Vprašanje je KAJ me vleče:
Brutalnost občutkov je močnejša od krutih pogojev. Dolgoročno!
Doživeti sončni zahod pod palmami ali takole, zame ni dileme.
Takole je bilo: približno http://picasaweb.google.si/raje.aljaska/ALJASKAIditarodTrailInvitational

Rok, saj veš!