KANJAVEC

Takole jutro utrujenost zbriše s čistimi barvami. Čimprej naprej. Cel dan smučarije je pred nama.

Med pakiranjem vedno pretežkega nahrbtnika sva slučajno med množico pešakov "trofla" na Igorja, ki je imel podobne načrte kot midva - čez Konjski preval na Velo polje, nato čez Hribarice na Kanjavec.

Pa smo šli. Tuleč od užitka. Super sneg, super vreme, super panorama, super družba.

Ejga, moja žena ga kr žge! Lahko bi reku -'ma jajca. Jasno, to se samo tako reče.

Konjski preval, malo desno, skoraj navpično navzdol proti Velemu polju.

Se že vidi smer povišanega utripa.

Tako odlične razmere v naših gorah ponavadi nastopijo bolj proti pomladi.

Nevarnost plazov je res minimalna.

Pod vrhom Kanjavca smo poduškali še z dvema Kranjčanoma.

Eh ja, ljubezen na 2568 m ... do Ruth, do hribov, do zime, do smučanja!

Štiri ure s Kredarice, počitek na vrhu - in čaka naju še štiri ure do Krme.

Področje je ravno prav odmaknjeno.
Zato se nedoložnost beline, ki jo rezkoma previjugaš, najde z lahkoto.

Spet na Velem polju.

Še zadnji vzpon na Bohinjska vratca.

What to say? Problemi takole VEDNO ostanejo v dolini.

PONOČI NA KREDARICO

Polna luna!!!
Skupaj z belino zime dela noči čarobno svetle.
Zraven doživeti še tišino v gorah ...

V soboto ob 22h sva se z Ruth z avtom odpeljala v Krmo. Nato na lastni pogon - s smučmi na Kredarico.

Minus 17 se je z višino počasi talilo na minus 10. Luna pa je delala dan. Čelk niva potrebovala.

Kdor se zmrduje nad svetlobnim onesnaževanjem - takole je v dolini okoli treh zjutraj.
Ko vse še spi, dolina žari!

A to noč je najbolj svetlobno "onesnaževala" luna.

Na Kredarico sva prišla v slabih šestih urah - malo pred peto zjutraj.
Tam naju je pričakalo polno smrčalcev. Komaj sva našla prostor na mizi in klopi za kratek poskus lovljenja spanca. Meni je delno uspelo, Ruth pa ne.
Zato nisva zamudila menjave luči. Prehod svetlob je bil nekaj posebnega. Luna je zahajala, sonce vzhajalo ...

Duša je bila nasitena! Še želodec, potem pa naprej na Kanjavec.

Cogne - gore

Najin dopust, najino morje. Morje neskončnega miru, razgledov in ljubezni. 30 let, pa še kar. V gore hodiva celo leto posamezno, nekajkrat pa skupaj. Oba jih obožujeva, oba jih čutiva, ampak vsak po svoje. Prve korake narediva objeta, druge z roko v roki, naslednje ... jaz spredaj, odklopljeno priklopljen srkam višino, mir, sebe. Par korakov za menoj Ruth, s fotoaparatom in očmi nabiralca. Zaostaja da slika, zaostaja da zaužije vse maline, borovnice, robide, zaostaja da boža trave, da vonja rože ... in priteče za menoj. Toliko ima za povedat ...
Vsak na svoj način pobirava darila. Mene njen način moti. No, ne mene. Moti moj mir, mir, ki mi ga nudijo gore. Ampak, ker je moja, ker sva eno, zadnje korake dneva (da o noči ne govorim) narediva spet objeta. A ni to fajn?

Bilo je, Ruth pravi romantično, jaz pravim to je to.

Povezana.

Če ne bi bil zastrupljen z Aljasko, teh "slik" ne bi bilo. Hvala Aljaska, hvala Andrea, Marko, Roberto!

p.s.

ja, ja Rok, teb tud hvala:)