Šprint po Julijcih

V gore vedno hodim sam. Ali pa plezat. Tokrat je moja ljuba ultramaratonka izbrala cilj, ki vodi tudi čez vertikale. Ker jo poznam, ker je moja, sem naredil izjemo. Pa sva se skup "gonila" čez vršace.

Sej je blo fajn. Ampak strah za mojo ljubo, nenehno priganjanje ure (in Ruth tudi) odvzame nekaj tistega, za kar hodim sam.

Konec koncev pa je duša na mestu. Iz moje kože pač ne more.

Takile kliki enostavno oplazijo!

Pa vsaj vonj po plezanju še doda svoje

Tudi če si v P.M.M.N. (beri: pički materini matere narave). A se sliš grdo? Mogoče. Ampak videt je pa noro!

Pa saj takih lepot ne moreš doživet nikjer drugje!

Kaj bi midva eden brez drugega?

Včasih kak pogovor steče v smer, ki jo vsakdo ne razume.

In vsako luknjo enkrat prekrije megla.

In noč!

Široka peč

DOSTOP
Martuljške gore so impozantne. Dolgi in zahtevni dostopi, malo ljudi spodaj, nobenega zgoraj.
Najprej se pokaže Špik.

Široka peč, prvi pogled.

Še je čas za opazovanje skritih podrobnosti.

Piksna v gozdu

Potem pa proti cilju. Hlad vedno večji, napetost tudi.

Snega v grapah je še ogromno.

Nemi opazovalec

Odmik v poletje

Pogled pa vprašujoče uhaja v vrhove.

Do mesta za počitek, do okrepčila, do trenutka za oprtanje z železjem.

PRISTOP

Napeto srečna.

Zdaj pa zares

ku ku

Nekaj cugov, potem pa okus zime

Resnost? Seveda, tle ni zajebancije.... :)

Je pa tako lepo. Amfiteater:

Iskanje

Dejanje

Boštjan me je že ponavadi vozil v šoder. Plezanje smeri, kjer se lomi in kamni švigajo mimo ušes so njegov fetiš. Meni pa samo dodaten, ne glih naj, adrenalin. Drugič greva
v trše območje.

SESTOP

En kup abzajla

Pogled v dolino

pa še mal abzajlanja

pa štosov...

pa abzajlanja...

in še hoje v vročino.

Led je prebit.

Široka peč

Po dvajsetih letih spet v steni. S starim soplezalcem Boštjanom. Široka peč:

pa dolga, krušljiva, uživantska...
Tale fotka je "ukradena", mojih ne morem naložit. Enkrat jih bom.
Matr je blo fajn!!!

Hlajenje

Bežim pred meglami. Tistimi v meni in tistimi, ki jih kuha mati narava. Ohlajam čorbo. Z mislimi izmetavam razkuhane koščke vsebine.
Bežim počasi. Občudujem ognjene obraze, poslušam tišino, začinjeno z žvižganjem toplega jugozahodnika.

Pomlad je rumena. Jesen je rjavo rdeča.

Vzepanjam se bo brezpotjih. Iščem prehode, varnost v nevarnosti, nič ekstremov. V spremstvu oblakov. Držim se skal, držim se trav, držim se samega sebe. Iz ure v uro sem višje, bolj prazen, bolj poln.

Krn pa čaka dnevov brez megle v naročju.

Vrh gore je le točka. Vse se dogaja na obzorjih. Vse dogaja znotraj.

Utrujenost je fizična. Samo fizična. Premosorazmerna.