V gore vedno hodim sam. Ali pa plezat. Tokrat je moja ljuba ultramaratonka izbrala cilj, ki vodi tudi čez vertikale. Ker jo poznam, ker je moja, sem naredil izjemo. Pa sva se skup "gonila" čez vršace.
Sej je blo fajn. Ampak strah za mojo ljubo, nenehno priganjanje ure (in Ruth tudi) odvzame nekaj tistega, za kar hodim sam.Konec koncev pa je duša na mestu. Iz moje kože pač ne more.
Takile kliki enostavno oplazijo!
Pa vsaj vonj po plezanju še doda svoje
Tudi če si v P.M.M.N. (beri: pički materini matere narave). A se sliš grdo? Mogoče. Ampak videt je pa noro!
Pa saj takih lepot ne moreš doživet nikjer drugje!
Kaj bi midva eden brez drugega?
Včasih kak pogovor steče v smer, ki jo vsakdo ne razume.
In vsako luknjo enkrat prekrije megla.
In noč!
Takile kliki enostavno oplazijo!
Pa vsaj vonj po plezanju še doda svoje
Tudi če si v P.M.M.N. (beri: pički materini matere narave). A se sliš grdo? Mogoče. Ampak videt je pa noro!
Pa saj takih lepot ne moreš doživet nikjer drugje!
Kaj bi midva eden brez drugega?
Včasih kak pogovor steče v smer, ki jo vsakdo ne razume.
In vsako luknjo enkrat prekrije megla.
In noč!
1 komentar:
Ma kokr ste lušna družina, ste pa tudi prekleto naporni. In hvala bogu , je vsaj 80% blogov zabavnih.Vse ostalo je z vami muka peklenska.In vi to vsaj kompenzirate z ciljem in trenutki ki so ovekovečeni za vedno.
V meni pa se vedno poraja slutnja (upravičeno), da so to le priprave na kaj še bolj norega.
Ja, vedno me skrbi in vedno si oddahnem ko se konča.
In, ponosna sem ,da poznam tako izjemno družino.
Kjerkoli, srečno
Objavite komentar