Nazaj k bonsajem

S temle borčkom sva se spogledovala dve leti. Mladič, Pinus mugo, ruševje, 30 cm, je v seh pogledih mladič. Mlečen, nezrel, vihrav, željan... Lahko bi ga pustil, svobodnega, zaverovanega v svoj ideal. Pa ima smolo, da moje oči vidijo drugače. 

 Njegova silhueta se mi je vrinila v objem njegovega, žal preminulega, sorodnika. Pokazal sem mu, kako ga vidim, dal sem mu zavetje, in  moč. Po moje, seveda.

Ker na bonsaje in na bonsajizem gledam predvsem z vidika umetnosti, me pravila in korespondence ne zanimajo. Važen je filing, važna je podoba. Četudi imenovana tanuki.

In jaz sem srečen.

Malček mugo

Aleševo darilo pred leti. Majhno, a iz srca. Rekel je: "tle maš, prodaj..."

Imam, pa ne prodam. Bom videl, kako bo zgledal čez 30 let. Po treh letih je že čisto drugačen.

Razvejanost in majhne iglice pri samo 17 cm višine. Pinciranje in kontrolirana prehrana.

Velik ne bo nikoli. Bo pa živahen.