Minus sedemnajst

Pet dni Pokljuke je mimo. Ostane še šest dni doma. Dnevi hitenja in koordiniranja, zaključkov in pripravljanja, pakiranja in poslavljanja. Spisek opravil se kar podaljšuje. Do petka pa ga ne bo več. Le še kljukice, črte in upanje, da česa nisem pozabil.

Zadnji daljši trening sva z Rokom opravila istočasno. V soboto popoldan sva kilometre, poti in stranpoti obirala sicer po svoje.


Ob 23h pa sva se dobila pod zvezdami. Kuhanje in spanje. Ali oprema deluje? Se da naredit še kaj boljše? Vsak po svoje sva delala enaka opravila. Napaka tu se odpusti. Napaka na Aljaski pa lahko pomeni veliko več. Ponavadi slabega.
Izkušnje, oprema, brezveterje, ugodnih minus 7 in dobra volja so bili narok za mirno a kratko noč.

Pred spanjem sta brnela bencinska gorilnika. Voda za pripravo večerje. Voda za jutri.
Postavljanje šotora mora biti čimhitrejše. Tu oba potrebujeva še nakaj vaje.
"Uspelo!"

Lakota je bila neizmerna.
Spanje pa toplo.
In kaj je bil največji problem? Oba smrčiva. Čeprav sva imela šotora pet metrov narazen, sva se ob žaganju ki je rezalo noč, stalno prebujala. Kupila si bova čepke za ušesa. Če se kaj takega zgodi čez 14 dni, bo manjko spanca ob že tako ali tako izrazitem pomanjkanju, hud stres.
Ob štirih zjutraj je termometer kazal minus 17 stopinj. Izbrala sva najhladnejšo noč to zimo. Ampak, bila je tudi ena najlepših. Vse štima.
Ko zaupaš opremi, telesu, ko imaš ob sebi prijatelja in v sebi še kopico enakih, se na pot odpraviš pomirjen.

Koalicija

Z zimo sva podpisala koalicijsko pogodbo. V naslednjih dveh mesecih se bova držala dogovorjenih pravil in se za dosego skupnih interesov nepolitično prilagajala drug drugemu. Spoštovala bova integriteto in kompulzivno naravnanost ter se v kritičnih trenutkih poenotila, vedno upoštevajoč nenapisane zakone, ki jih določa mati narava. Pečat!
Po zgodnje jutranjem sestanku sva si segla v duši.

Prihaja čas, ko bodo besede postale redkost, ko bo prevladalo belo.

Spet gaber

Kako isto drevo zgleda drugače v drugi posodi je teoritično znano. Praktično pa je takole:
Danes:

Včeraj:
Prejšnji teden:
Za tiste, ki jih moti barva posode:

Na bonsajskem forumu je bila ovalna varianta izzvižgana. Kjer je dim, je tudi ogenj. Čista resnica, češ, drevo deluje moško, posoda pa je preveč ženstvena. Kar precej poskusov simbioze sem probal, iskal svetlečo možačo. Tale bo prava, vsaj za dve leti . Razen če ...

Odštevanje

V četrtek sem na sodišču pustil še zadnjo psihično utež. Prazen, popolnoma prazen, sem šel na sneg. Dve uri počasnega blojenja po gozdu me je počasi postavilo v normalo. A trening to ni bil. Pač. Trening samospoznanja. V "mojem" okolju.
Včeraj pa nov, pripravljen na obremenitev. Telesa, seveda. Do odhoda na Aljasko je še 14 dni. In kar nekaj nerešenih problemov glede opreme je na spisku. Izbira smuči in čevljev, na primer. Ob pol osmih je bila pulka natovorjena -18 kg, nahrbtnik poln - 10 kg, smuči namazane.


Par centimetrov novega pršiča čez zmrznjeno podlago. Ob negativni temperaturi nekaj najboljšega za tek in hojo po potjih in brezpotjih. Če maža prime, stroj dela s polno paro. In maža je prijela.
Kot na Aljaski - z motornimi sanmi prevožen celec. Naravnost v gozd.
S pulko sva že Eno. Nekaj modifikacij, ki jih je spretno opravil ata Niko, mi je vleko "shrambe" zadovoljivo olajšalo.

Kjer se le da, lastniki džipov dokazujejo, da do narave in miru nimajo nobenega spoštovanja.
Na srečo ne povsod. Javorniška planina vedno navduši. No, razen ob vikendih, ko se nekateri naslonjeni ob samotne brunarice, odpetih fensi bund, nastavljajo vse preveč toplemu soncu. Popoldan so bile sledi pulke marsikje že rekreativno zavožene.
Večer, za zaključek, pa še s pulko in peš. Tudi čez sveže poravnano smučišče.
V dvanastih urah sem se odločil o smučeh, popil tri litre tekočine, pojedel kos kruha, dva piškota (Pia ve kaj imam najrajši) in pet energijskih ploščic. In vem, da sem pripravljen. Še 14 dni načrtnega naprezanja. Vmes pa seveda družina in služba.

Ruhpolding - MSP v biatlonu

V nemškem Ruhpoldingu se odvija mladinsko svetovno prvenstvo v biatlonu. Včeraj sem šel navijat za Miha in ostale Slovence.

Foto reportaža (klikni)

rezultati

Še malo presajanja _ gaber in cipresa

V rastlinjaku se poznajo pomladne temperature. Nanje se odzivajo tudi nekateri bonsaji. Me veseli, me poživlja.

Chamaecyparis obtusa - Hinoki cipresa; 3. del

Koreninski sistem je bil sistem, da se reče. Celo dopoldne sem praskal in izpiral zemljo. Na žalost, res škoda, nebarija, sicer čudovito drevo, nima. Japonci že vedo, kaj prodajo v Evropo. Čaka še na obdelavo džinov (spodnji bo gotovo šel) in fino česanje.

Izbiral sem med šestimi posodami. S pomočjo Tilna sem izbral tole. Po najino, majka.
Malo z viška:
Prej:

Carpinus laxiflora - gaber, v novi posodi. In s skrajšanim vrhom. Pomoč kolegov drugačnega, boljšega videnja. Spredaj:

Zadaj:
In še razlika:

A kaj je tista bela pika spodaj? No, to je ena rdeča pika.
Barve, barve. Nisem se utegnil posvetiti fotografiji. Splomladi.

Od zore do mraka

Ob 5h se je Mrzli studenec vsaj približno držal svojega imena. Minus 11 stopinj. Za trening ta prava temperatura. Najprej malo hoje po ledeni cesti do Rudnega polja. V Icebugih je šlo, pulka pa je kljub 15 kg drasela lahkotno.

Viševnik se prebuja v soju lune.
Prvi sončni žarki so zažigali vrhove dreves. Prebujanje narave je res enkratno. Skoraj tako, kot prebujanje moje Ruth. Z ure v uro sem bil višje. Tudi temperatura. Okoli poldneva je bilo že kot konec marca. Rahel topel veter in sonce do fulla. Tišino so harmonizirali samo glasni napevi ptic. Res, pomladni občutki.
Sneg na sončnih legah je bil moker, v senci pa suh in zmrznjen.
Pogled na drugo stran. Karavanke.

Ob pol dveh je bila lakota huda. Kosilo v 15 minutah. Dehidirirano rižoto preliješ z vročo vodo, počakaš dest minut in ješ. Od ameriškega vesoljskega programa, kjer so razvili postopek, imamo tako tudi navadni zemljani korist. Hrana je pred pripravo izredno lahka, potem pa, kjub svojemu izvoru, okusna. Sploh, če si utrujen in lačen.
Predrajsal sem kar velik kos pokljuških cest. Srečal nisem niti enega človeka. Na Rudnem polju pa je bilo politično tekmovalno živahno. Kako drugače.

Misli so ob koncu dneva počasnejše, zrak pa počasi hladnejši in barve spet rdeče.
Zadnjo ure sem užil na sveže potegnjenih progah od Javorniške planine do Mrzlega studenca. Sladica.
Etapni situacijski trening. Manjkal je samo mraz. Ni hudič, da se v naslednjih treh tednih priprav tudi ta ne pokaže v vsaj približni obliki. V tisti ta pravi ga bo preveč na Aljaski.

Na Kitajskem pa takole:

Eh ja.