Po razstavi v Monsu so bonsaji polegli po stojalih in policah. Razen vsakdanje oskrbe niso bili deležni večje pozornosti. Ni bilo ne časa, ne potrebe. Potem pa pride dež, z njim čas in umirjen sprehod med navidezno počivajočimi drevesi razkrije, da življenje teče naprej, temperaturi primerno. Bonsaji živijo. Ne oproščajo malomarnosti ali pozabljivosti.
Listavci z novimi poganjki hlepijo za soncem. Pravočasno in pravilno krajšanje poganjkov skozi celo sezono je za korektno razvejanost ključno. Pozimi ožičena drevesa že prosijo za sprostitev. Gosenice, uši in bolezni...
Celtis mora k frizerju.
Azeleje bodo počasi odcvetele. Čas za temeljite posege nastopa naslednji teden.
Iglavce že napada rdeči pajek. Po spomladanskem pinciranju poganjkov je pri nekaterih vrstah že potrebno krajšanje.
Pri cipresih je svetloba ključna za normalen razvoj iglic, predvsem v notranjosti krošnje. Čiščenje, pinciranje ter žičenje.
Število dreves je obveznost.
Povrhu bo treba počasi v hribe. Z odprtimi očmi.
sreda, 4. junij 2008
torek, 3. junij 2008
Kolo in narava
Lani sva z Rokom obiskala Jana Kopko na Češkem. Nepozabna kolesarska tura je v meni prvič zarezala poseben užitek. Bil je drugačen dan. Zadnji vikend sem pričakoval nekaj podobnega. Tura je bila čustvena zaradi prijateljev in prečudovite narave. Ta pa na kolesu za moje dojemanje prehitro menja sekvence. Tisoče detajlov ostane neopaženih ali bežnih.
Da o dveh poletih čez "balanco" in treh dodatnih bolj normalnih padcih ne govorim.
Ostajam ljubitelj hoje.
Kolo bo še naprej potovalno sredstvo in treninški pripomoček. Največja prijatelja očitno ne bova nikoli. Prijatelja pa še.
Da o dveh poletih čez "balanco" in treh dodatnih bolj normalnih padcih ne govorim.
Ostajam ljubitelj hoje.
Kolo bo še naprej potovalno sredstvo in treninški pripomoček. Največja prijatelja očitno ne bova nikoli. Prijatelja pa še.
ponedeljek, 2. junij 2008
Čez Pohorje
Na Aljaski poleg sebe najdeš tudi prijatelje. Skupek enakomislečih z leti izvrže nekaj posameznikov, ki so bližje središču, s katerimi za pogovor ne rabim besed. Marco Berni, Roberto Ghidoni in Rok so ravno to. Odtrgali smo se iz krempljev vsakdana in s kolesi zaužili Pohorje.
nedelja, 25. maj 2008
Naprej
Zeleno menjam za oranžno.
Obdobja prehajajo v obdobja. Notranji impulzi, zatrti z ustaljenim spomladanskim urnikom, se prebujajo. Karma ne popušča. Opozarja na izvir, iz katerega črpam energijo za naprej. Čas je za inserte, ki izpolnjujejo, držijo bit na nivoju.
Z iskanji sem prenehal. Poznam načine polnjena. Zame so nujni. Če se jim odrečem, se odrekam sebi. Je potem vredno jutranje vstajanje?
Vztrajnost in adrenalin sta temelja na katerih stojim, s katerih občasno padem.
petek, 23. maj 2008
Kdo komu dirigira?
Krčevito se oklepam časovnih postavitev v kepo dela, kotrkljajočo čez ovire majskih dni. Sovražim pomlad! Sovražim poletje! In ne maram jeseni. Ljubim tišino in dih zime.
Rad imam Jazz. Tudi.
Pomlad - stresna soočenja z ljudmi, stalnimi in odhajajočimi - omejena za svobodo. Čisti materializem, v katerega sploh ne verjamem, ga ne maram, ne dojemam, sprejemam, a vseeno, nabit na vrata kleti posojil, dnevno navidezno poosebljam.
(slavisti oprostite)
(bankirji, dacarji, stranke, delavci - tudi)
Meseci posuti s cvetnim prahom, ki ubija.
Poletje - vročina se zajeda v pore lastne biti. Ubija voljo in pije moč. Voda, morje....bljah!
Jesen - vsaj barve kričijo iz vlažne sivine.
Zima? (priporočam nekaj klikov nazaj)
Maj, mesec ljubezni, v katero še vedno verjamem.
Brez nje bi ne bil senca, kaj šele odsev, tega, kar skušam biti jutri.
Solo za dušo. Slike niso moje. Pia pač.
Izgubljena v Londonu? Izgubljen v vsakdanu!?
ponedeljek, 19. maj 2008
nedelja, 18. maj 2008
Razstava
Naročite se na:
Objave (Atom)